Тулаев Павел Владимирович

НОВОСТИ

НОВЫЕ ИЗДАНИЯ

Первый выдающийся
русский математик

25 января 2013 года в рамках традиционных Рождественских чтений в Международном Cлавянском Институте им. Г.Р.Державина состоялась конференция, посвященная памяти Леонтия Филипповича Магницкого, основателя отечественной математической школы. Академик Тулаев П.В. выступил на конференции с докладом на тему: «Л.Ф.Магницкий как символ эпохи преобразований Петра Великого».

Далее.......>>>

НЕКРОЛОГ

27 октября 2012 года в 21:30 умерла на 81 году жизни моя мама - Тулаева Анна Павловна. Главным делом всей её жизни была семья. Как любящая и верная жена она имела двоих сыновей, двоих внуков и четырех правнуков. Всегда поддерживала связь с родными, несмотря на далекие расстояния. У Анны Павловны, – доброй, красивой, внимательной и гостеприимной русской женщины, – было много хороших друзей, которые испытывали к ней искренние чувства симпатии. После смерти её пришли проводить самые близкие люди.

Далее.......>>>

Доклад на Международной Интернет-конференции
«Славянская цивилизация – проблемы и перспективы».

Организатор форума: Русское общественное движение «Возрождение. Золотой Век». Русское Агентство Новостей.

Место проведения: веб-сайт «Ключи познания» www.kluchi.org.

Дата и время: 1 октября 2011

Далее.......>>>

МАГИСТР КРАСОТЫ

За сохранение и приумножение исторического, культурного наследия России, развитие отечественной науки и искусства Тулаев П.В. награждён орденом «Магистр Красоты». Торжественная церемония состоялась 24 декабря 2010 года в Гостином Дворе.

Далее.......>>>

НА ВСЕМИРНОМ
КОНГРЕССЕ
ЭТНИЧЕСКИХ
РЕЛИГИЙ В ИТАЛИИ

С 25 по 29 августа 2010 года в городе Болонья (Италия) состоялся Х Всемирный Конгресс Этнических Религий (WCER). Мы были приглашены для участия от имени России. Павел Владимирович Тулаев представил доклад «Родные Боги в творчестве русских художников» на английском языке, который дополнила выставка печатных репродукций по этой же теме. Ниже публикуем фрагмент из нашего путевого дневника «С Богами по Европе» в четырех частях.

Далее.......>>>

ГИМНЫ БОГАМ

17 апреля 2010 года cостоялся творческий вечер Павла Владимировича Тулаева. Он проходил в ДОМЕ СОЛНЦА, что расположен в центре павильона «Москва» (№ 70) во Всероссийском выставочном центре (прежнее название ВДНХ). Вечер открыла Надежда Иванова, сотрудница журнала «АТЕНЕЙ», которая представила творчество П.В. Тулаева. Она обратила внимание на то, что его талант – многогранный, а труды широко известного автора и издателя – весьма многообразны, как по темам, так и по жанру. Тем более ценно то, что впервые организован его поэтический вечер. По такому случаю специально выпущена в свет мини тиражом брошюра «Гимны Богам».

Далее.......>>>

ИНТЕРНЕТ-
ЭНЦИКЛОПЕДИЯ
«ХРОНОС»О
СЛАВЯНАХ

В ходе подготовки X Всеславянского съезда значительно активизировал свою работу Славянский комитет России, который возглавляет наш давний коллега Николай Иванович Кикешев. На рабочих заседаниях комитета мы познакомились с новыми единомышленниками и их проектами. «Славянство. Форум славянских культур» - так называется новый сайт, расположенный на домене http://www.sklaviny.ru/. Проект с этим названием действует вот уже около двух лет на страницах портала ХРОНОС: ВСЕМИРНАЯ ИСТОРИЯ В ИНТЕРНЕТЕ на доменах: http://www.hrono.ru/ и http://www.hrono.info/. Здесь собрана фундаментальные сведения по истории славян: описание событий, биографии выдающихся деятелей, хронологические таблицы и пр. Оперативную информационную работу, в частности по освещению предстоящих празднеств, посвященных Дню славянской письменности и культуры, планируется развертывать вокруг нового сайта. Строительные работы идут вовсю. Если вы желаете присоединиться, присылайте свои сообщения о славянских делах Вячеславу Борисовичу Румянцеву по адресу: .

Минск, 4-7 февраля 2010 года

Одним из главных центров международного славянского движения в последние годы стала Беларусь, где по-прежнему сильны устои социализма с ярко выраженной национальной окраской. Ежегодно в столице братской республики проводятся научные конференции, творческие встречи, торгово-промышленные ярмарки, народные праздники, сближающие людей на основе взаимного интереса и вековой дружбы.

Далее.......>>>

ПАМЯТИ АДМИРАЛА КОЛЧАКА

3 декабря 2009 года в Государственной Думе России по инициативе Игоря Викторовича Дьякова в рамках отдела пропаганды ЛДПР состоялся «круглый стол», посвященный памяти адмирала А.В.Колчака. После приветствия главы партии и организатора конференции слово для первого доклада было предоставлено историку и издателю журнала «Атеней» Тулаеву Павлу Владимировичу. Ниже публикуется текст его выступления:

Далее.......>>>

Конференция национально-патриотического

СОЮЗА РУССКОГО НАРОДА

12 мая 2009 года в актовом зале движения «СОЮЗ» на Большом Харитоньевском переулке в Москве состоялась очередная конференция национально-патриотического Союза Русского Народа (СРН), организационный штаб которого возглавляет А. Т. Ветров. Главной задачей конференции было обсуждение и принятие проекта стратегической программы СРН, подготовленного и представленного Е.Ф. Морозовым. Этой теме была посвящена первая половина рабочего дня. В результате проект был принят в основе с учётом существенных дополнений и пожеланий со стороны участников встречи для его дальнейшей публикации и распространения на следующем съезде СРН. Во второй половине дня было несколько тематических выступлений, в том числе: П.В. Тулаева, Е.Ф. Морозова, С.А. Шатохина, В.В. Селиванова и других. Ниже публикуем полный текст доклада ведущего конференции П.В. Тулаева «РУССКОЕ ДВИЖЕНИЕ В НАЧАЛЕ XXI ВЕКА».

Далее.......>>>

«АТЕНЕЙ» и
«TIERRA & PUEBLO»
в Центральном
Доме Журналистов

27 марта 2009 года в Интернет-зале Центрального Дома Журналиста состоялся русско-испанский вечер. Первая его часть была посвящена специальному выпуску журнала «TIERRA & PUEBLO» (2008, №17), посвященного русско-испанским отношениям. О нём подробно рассказал мыслитель и издатель из Испании Энрике Равельо. Испанской теме в круге изданий «АТЕНЕЙ», были посвящены выступления Иванова Анатолия Михайловича и Рудакова Александра Борисовича.

Во второй части вечера слушателям был представлен первый полноцветный выпуск русского международного журнала «АТЕНЕЙ» №9-10 (232 стр.) его главным редактором и издателем Тулаевым Павлом Владимировичем. Среди авторов выступали: Авдеев Владимир Борисович, Милованов Валерий Иванович, Ветров Альберт Тимофеевич, Иванов Владимир Алексеевич. Поэты Эдуард Эрикссон и Марина Брыкалова прочитали свои новые стихи, опубликованные в «Атенее».

Далее.......>>>

РОДНЫЕ БОГИ –
В ПАРИЖЕ!

Возможность посетить Париж у меня была и раньше, но достойного повода для этого не было. Конечно, культурная столица Западной Европы сама по себе заслуживает внимания, и ей будет посвящён наш отдельный очерк. Просто мне не хотелось ехать во Францию с пустыми руками. Но вот, наконец-то, выдался подходящий случай. Удачным поводом для моего путешествия стал выход в свет художественного альбома «Родные Боги в творчестве славянских художников».

Далее.......>>>

Pavel V. Tulajev

VENETI: PREDNIKI SLOVANOV

Razmishljanje o knjigi: VENETI. First Builders of European Community. Tracing the History and Language of Early Ancestors of Slovenes. Jozhko Shavli, Matej Bor, Ivan Tomazhich. Editiones Veneti, Wien, Austria, 1996, 533 p.

Che ste kdaj obiskali nasho Karelijo, Finsko ali pa Estonijo, ste se gotovo chudili, zakaj nas, Ruse, Finci in Estonci imenujejo venдlдinen in Rusijo Venдjд oz. Venamaa. Zakaj se imajo chlani modernih poganskih obchestev, katerih sredishche je v Petrogradu, she dandanes za Venete? Chloveku, ki ne pozna dovolj evropske zgodovine, se to verjetno zdi res chudno. Vechina ljudi dandanes zhal nima niti priblizhne predstave o tem, kakshen pomen imajo Veneti tudi za rusko zgodovino.

Veneti (Eneti,Venedi) je etnonim enega najstarejshih narodov evropske civilizacije. She do danes ni dokonchno pojasnjeno, kdo so bili Veneti in kateri izmed danashnjih evropskih narodov bi jim bil genetsko najblizhji. Sorodstvu z Veneti se uradno odrekajo tako Slovani kot Kelti, Romani in Germani. Vsak od njih navaja svoje nasprotne argumente. Okoli tega vprashanja so nastale cele znanstvene shole, ki se med seboj prepirajo, tako da se nepoucheni bralec le stezhka znajde v labirintu arheoloshkih, jezikoslovnih in kulturnih terminologij.

Znanstvene razprave o Venetih so si sledile brez posebnih senzacij tja do sredine 80-ih let v glavnem z navajanjem in prezhvekovanjem starih dejstev, argumentov in tez. Sem ter tja so se pojavljala dela v raznih evropskih jezikih, ki pa vprashanja niso mogla reshiti, tako da je vprashanje etnogeneze Venetov v bistvu ostajalo odprto.

Do kvalitetnega preskoka je prishlo po odkritjih slovenskega znanstvenika in pisatelja Mateja Bora, ki mu je uspelo razvozlati stare venetske napise. Dokazal je njihovo sorodnost s slovenskim jezikom, zlasti na podlagi slovenskih narechij, vzporedno pa je s svojimi izsledki znanstveno potrdil hipotezo o slovanskih elementih v etrushchanskih napisih. Do enakih zakljuchkov o slovanskem izvoru Venetov je neodvisno od Mateja Bora na podlagi drugih dejstev prishel tudi Borov rojak Jozhko Shavli, ki je raziskoval slovensko poreklo zgodnjesrednjeveshke drzhave Karantanije. Delo obeh znanstvenikov je bilo objavljeno v knjigi Veneti nashi davni predniki, najprej v nemshchini (1988) in slovenshchini(1989), potem pa she v italijanshchini (1991) in angleshchini (1996). (1) Angleshka izdaja je izshla v Kanadi, predvsem po zaslugi tretjega avtorja knjige, neumornega patra Ivana Tomazhicha, ki se prav tako zhe desetletja ukvarja z raziskovanjem stare zgodovine Slovencev. Trenutno je v pripravi tudi ruska izdaja te zanimive knjige.

Namen tega eseja je podati bralcu kratek pregled dosedanje ruske literature o »venetskem vprashanju« in tako primerjati rezultate ruske znanosti z rezultati slovenskih kolegov.

KAJ SO O VENETIH VEDELI V ANTICHNEM CHASU?

Nobena raziskava, posvechena Venetom, ne more mimo omembe antichnih avtorjev. Stara grshka literatura, zachenshi s Homerjem in Gesiodom (8. st. BC), je zapisala o »Enetih« (Enetoi) veliko podatkov, ki se nanashajo na legendarnega Eneja, heroja trojanske vojne. Najvech podatkov o tem junaku nam da sama Iliada. Tam je zapisano, da je bil vodja Trojancev Enej potomec stare kraljevske rodbine Dardana. Bil je najljubshi sin boginje Afrodite, Zevsove hcherke, ki ga je spochela z junakom Anhizom »na gozdnatih vrhovih prepadne Ide«, v gorah blizu Troje. Razen Afrodite so bili njegovi zashchitniki she hiperborejski bogovi Leto in Apolon ter Pozejdon, vladar morja. Ranjenemu Eneju so prishli na pomoch sami bogovi, ga odnesli v svoj tempelj na vrhu Pergama, kjer sta mu Leto in Apolon »sama v velikem svetishchu vrnila moch in lepoto«. (str. 78) »Pozejdon pa je reshil Eneja, da ne bi tako izumrl plemeniti rod Dardana, ki je Zevsu od vseh najbolj pri srcu«. (str. 327)

Tako se je zachelo in utrdilo Enejevo rodovno poslanstvo. Pojavil se je spet v delih rimskega pesnika Vergila (70-17 BC), celih sedem stoletij pozneje. Grshki pesnik je bil uteleshenje starogrshke epske tradicije, ki se je shirila »od ust do ust«, Vergil pa genialni predstavnik rimsko-helenistichne literature. Njegov Enej je zhe drugachen, cheprav gre za isto osebo kot pri Homerju. V Vergilovi Eneidi je vodji Trojancev usojeno, da po dolgem potovanju pripluje v Italijo in osnuje mesto Rim, kamor prinese trojanske bogove. Po razcvetu Enejevega rodu, ki je »zrasel iz trojanske krvi« (str. 137), se na Apeninskem polotoku razshiri kult Venere, rimske Afrodite. Venera (iz venia – »bozhja milost«) je bila boginja rodovitnosti, ljubezni in lepote. Imeli so jo za pramater Rimljanov. Enejev sin Julij je bil zachetnik dinastije Julijcev, ki jim je pripadal tudi Julij Cezar, ki so ga zato imenovali tudi »bozhji«. Zato je bila Italija v tistem chasu polna Venerinih svetishch, v Pompejih pa so ji posvetili svetishche kot boginji zmage.

Obstoj antichnega plemena Enetov potrjujejo zgodovinarji in zemljepisci tistega chasa. Prvo potrditev najdemo pri Herodotu (5. st. BC). V sedmi knjigi svoje obshirne Zgodovine omenja pristanishche Eneja v Makedoniji, v prvi knjigi pa opisuje obichaj prodaje nevest pri ilirskih Enetih. Te so bile znane po svoji lepoti she iz chasov trojanske Helene. (str. 344).

Strabon (63 BC - 24 AD) pravi, da so Eneti prej zhiveli v Paflagoniji, severnem delu Male Azije, ki jo natanchno opisuje v svoji Geografiji. Ko primerja podatke iz vech virov, antichni zemljepisec na koncu pravi: "Najbolj razshirjeno in vsesploshno priznano dejstvo je, da so bili Veneti najvazhnejshe paflagonsko pleme, iz katerega je izhajal tudi Pilemen (vojskovodja, ki ga omenja Homer). Poleg tega se je tudi vechina Venetov borila na njegovi strani; ko pa je padel v boju, so se po zavzetju Troje odpravili v Trakijo in prishli tudi v danashnjo Enetiko." Njihov poveljnik je bil Antenor, ki se je s svojimi sonarodnjaki naselil v severnem delu Jadranskega morja. (5)

Strabon je prvi kritichno analiziral nasprotujoche si trditve iz raznih legend o Enejevih potovanjih. Kot pravi Iliada, naj bi Enej ostal v Troji, po smrti Priama zasedel kraljevski prestol in ga pozneje predal svojim sinovom: »Kronion zhe dolgo sovrazhi rod vladarja Priama, odslej bo vladal Trojancem Enej, njegovi sinovi in njih sinovi...« (Iliada, XX , 306)

Gramatik in zemljepisec Dimitrij Skepsijski (2. st. BC) pravi, da je po propadu Troje "prestolnica Eneje" postalo mesto Skepsis (Kebrena), ki lezhi visoko v Idi, v Trojadi. Tam sta nastali dve kraljevski rodbini: Enejevega sina Askanija, ki se je imenoval tudi Julij, in Skamandra, Hektorjevega sina (str. 569).

K tem podatkom lahko na tem mestu dodamo she Vergilovo pripoved o srechanju Eneja s Tarhonom, kraljem Etrushchanov. Ko je med svojim potovanjem po morju vodja Trojancev potreboval pomoch, je prishel v tabor Etrushchanov, kjer se je »predstavil kralju in mu povedal svoje ime in svoj rod« (str. 333). Ko je slishal pripoved junaka, je Tarhon »brez obotavljanja z njim sklenil zaveznishtvo« in mu dal v pomoch 30 ladij in posadko, sestavljeno iz svojih veljakov (7). Dezhela Etrushchanov je bila v danashnji Italiji, kjer je tedaj vladala dinastija Tarkvincev, dokler je niso v 6. st. BC premagali in unichili Itali.

Vse tri zgodbe nam potrjujejo kraljevski izvor Eneja, ki se je proslavil po trojanski vojni, vendar vsaka malce drugache opisuje zhivljenjsko pot njega in njegovih sinov. Vergil je vkljuchil v svojo pesnitev tudi podatke iz poznejshe zgodovine Enetov, ki Homerju v njegovem chasu niso mogli biti poznani. Naselitev Benetk na Jadranskem morju (pri Strabonu »Henetika«) pa se je zgodila shele po obdobju bivanja v Trakiji in po njegovih potovanjih.

V toku dvanajstih stoletij po padcu Troje so Enejevi potomci opravili veliko zgodovinsko pot. Zato ni chudno, da so se Eneti oziroma njim sorodna plemena Venetov do prihoda krshchanstva naselila zhe po vsej Evropi.

Enega izmed prvih zapisanih podatkov o Venetih pri Rimljanih najdemo pri velikem rimskem vojskovodji Juliju Cezarju (100-44 BC), iz Enejeve rodbine, v njegovi knjigi De Bello Gallico. V prvi polovici prvega stoletja BC je vodil veliko vojno proti Severu s sodelovanjem sosednjih barbarskih plemen. Ko opisuje razne narode, Julij Cezar o Venetih porocha takole: »To pleme gospodari na morskih obalah, kajti Veneti imajo najvech ladij, s katerimi plujejo v Britanijo. Boljshi so od Galcev v obvladovanju pomorskih veshchin. Ker tako na morju nimajo nasprotnikov in ker so v njihovih rokah tudi vsa pristanishcha, so si podvrgli vse, ki plujejo na tem morju.« Cezar she omenja izredno hrabrost in visoko organiziranost Venetov, ki so »dvignili na noge tudi ostala plemena in jih preprichali, da je bolje vztrajati v svobodi, ki so jo podedovali od prednikov, kot pa prenashati rimsko suzhenjstvo.« (8)

Rimski zgodovinarji so imeli zelo priblizhne predstave o ozemlju in obichajih tega starodavnega, razsvetljenega naroda in so zato tudi njihovo ime pisali razlichno. Plinij (23/24 - 79 BC) govori o neki dezheli, ki jo imenuje Eningija, ki lezhi severno od Chrnega morja, zraven zaliva Kilipen, otoka Latris in Meotijskega jezera. Tu po podatkih zhive »skoraj do reke Vistule Sarmati, Venedi, Skiri, Hiri...« (9)

Tacit v svoji knjigi o Germanih (druga polovica 1. st. AD) umeshcha Venete na mejo Svevije skupaj z Pevkini, Feni in Sarmati in ne ve, h katerim bi jih prishteval – h Germanom ali Sarmatom. »Venet (h)i so prevzeli mnogo germanskih obichajev, kajti vsi gozdovi in gore med Pevki in Feni so polni njihovih razbojnishkih tolp. Vendar bi jih morali prishtevati h Germanom, ker gradijo hishe, nosijo (velike) shchite in so odlichni bojevniki peshaki – v vsem tem se razlikujejo od Sarmatov, ki zhive v vozovih in na konjih«. (10)

Grshki astronom in zemljepisec Ptolomej (89-167 AD) najde nashe prednike v Sarmatiji, ki lezhi v Vzhodni Evropi. Kot navaja Ptolomej, zhive tam »zelo veliki narodi – Venedi (ovenedae) na vsej obali Venetskega zaliva«, skupaj z Getoni, Fini, Suloni, Avari. (11)

Izredno vazhni pa so podatki v znameniti Jordanesovi Getiki (VI st. AD). Kronist o izvoru Gotov podrobno opisuje Skitijo in Podonavje. Ko pride do Dakije, »ki je kot z vencem zashchitena z divjimi gorami«, pishe takole: »Na njihovi levi strani, ki se spushcha proti severu, na ogromnih prostranstvih od izliva reke Vistule zhivi mnogoshtevilni narod Venetov (Venetarum natio), in cheprav se sedaj njihovo ime od kraja do kraja spreminja, se le-ti vechinoma imenujejo Slovani in Anti (sclaueni et antes)«. Dalje opisuje, kje vse zhive Slovani – od Donave do Visle, od Chrnega morja do Baltika. V spisu o vojni Gotov z Vandali Jordanes opisuje vojsko Venetov. Bili so slabshe oborozheni kot Germani, a bolj shtevilchni. Tu spet postavlja za nas izredno vazhno vprashanje o izvoru Slovanov. Ti so po njegovih podatkih »izshli iz ene korenine in ustvarili tri narode: Venete, Ante in Slovane (Veneti, Antes, Sclaueni)«. Prav ta Jordanesov komentar je postal osnova tradicije, ki je vedno imela Venete za prednike Slovanov. (12)

Ti podatki antichnih avtorjev so nashli pot tudi na tako imenovani Pentingerov zemljevid. Cheprav je bil sicer narisan shele v 12.-13. st., se opira na omenjene stare antichne vire. Venete najdemo na tem zemljevidu dvakrat: prvich na severovzhodu od ustja Donave, med Dachani in Geti, drugich pa kot Venete-Sarmate v predgorju Karpatov. Ta zemljevid lahko uporabimo kot verodostojen vir, kajti zhe sama omemba Venetov nam potrjuje shiroko razprostranjenost tega etnonima v poznem srednjem veku.

Podatki bizantinskih avtorjev o Slovanih, ki jih priznava vsa svetovna znanost, so v delih: Vojna z Goti Prokopija Cezarija, Zgodovina Langobardov Pavla Diakona, Zgodovina Teotilakta Simokata in drugih. V teh delih je govor zhe o dogodkih zgodnjega srednjega veka, ko so nashi predniki v zmagovitih vojnah premagali rimske vojske, s svojimi velikimi vojskami prekorachili Donavo in vpadli na ozemlje rimskega imperija. Takshni dogodki niso mogli ostati neopazheni, zato so jih bizantinski pisci tudi podrobno zapisovali. Tako na primer Prokopij pripoveduje o tem, kako Slovani pustoshijo Ilirijo, na drugem mestu, »kako gredo prek Istre in Gebra in podijo Rimljane«, v tretjem pa o znachaju Antov in Slovanov. Slovani so bili glavna sila barbarov, ki so porushili zahodni imperij in si podvrgli Rim. To je bilo zhe v 5.-6. st. AD, ko so potomci Venetov, do tedaj znani pod imeni Veneti, Anti in Skiti, postali znani na obmochju rimskega imperija pod imenom "sklavini". (13)

"SLOVANI" SO "SLOVENI"

Nashi najblizhji predniki, ustanovitelji Novgorodske in Kijevske Rusije, so se imeli za "Slovene", kar nam potrjujejo prve ruske kronike. Najstarejsha teh kronik je lavrentevski zapis Zgodovina davnih chasov, ki ga pripisujejo avtorju Nestorju (11.-12. st. AD), menihu Pechorskega samostana v Kijevu. Po tradiciji svoje dobe pravoslavni znanstvenik porocha o dogodkih na podlagi cerkvenih spisov in ustnega izrochila. Prvo omembo imena najdemo v spisku narodov, chlanov Jafetove druzhine, poglavarja neke – VEN skupine plemen, ki so se po pisanju v Svetem pismu po velikem potopu razselili na sever in na jug. »Chez mnogo let,« pishe Nestor, »so se Slovani naselili ob srednji in spodnji Donavi, kjer je dandanes ogrska in bolgarska zemlja. Ti Slovani so se razselili po dezheli in poimenovali kraje s svojimi imeni. Tako so se eni naselili ob reki Moravi in se poimenovali Moravani, drugi spet Chehi. In drugi Slovani spet kot beli Hrvati, Srbi in Korotanci. Vlahi so napadli donavske Slovane, se naselili med njimi in jih izrinili, tako da so se ti Slovani umaknili in se naselili ob Visli ter se tam poimenovali Lahi, in od teh Lahov so se eni zacheli imenovati Poljani, drugi Lahi Ljutichi, drugi spet Mazovchani.« (14)

Pri Nestorjevi etnoloshki razlagi moramo opozoriti na pomembno podrobnost. V sodobnih prevodih staroruskih kronik se skoraj vedno originalni etnonim »Sloveni« prevaja kot »Slovani«, a pridevnik »slovenski« skoraj vedno kot »slovanski«, kar je morda bolj prijetno za nasha ushesa, ne ustreza pa izvirniku. Kajti Sloveni so bili tisti, ki so obvladovali slovo, besedo in so razumeli drug drugega, v nasprotju do "nemih" Nemcev. Pozneje so se pojavile druge razlage etnonima »Slovan«, in sicer na osnovi besede »slava«, kar le delno ustreza resnici. Zato moramo tudi v nadaljevanju, ko govorimo o vzhodnih Slovanih, zlasti o neposrednih prednikih Novgorodchanov, uposhtevati, da gre vedno za prvotni izraz »Sloveni«.

Po donavskem obdobju Nestor obravnava zgodovino vzhodnih civilizacij, ki so nastale nekaj stoletij pozneje: »In prav ti Slovani so prishli in se naselili na Dnjepru in se poimenovali Poljani, drugi pa – ker so se naselili po gozdovih – Drevljani; tisti, ki so se naselili na Dvini, so se imenovali Polochani, in to po reki Polotoj, ki se izliva v reko Dvino. Slovani pa, ki so se naselili okoli jezera Ilmen, so se poimenovali Sloveni (tu je prevajalec pustil prvotni etnonim), zgradili mesto in ga imenovali Novgorod. In drugi so se naselili na reki Desni in Sejmu, in Suli, ter se zacheli imenovati Severjani. Tako se je razshiril slovanski narod, njegova pisava se je zachela imenovati slovanska (v originalu slovenska).«

Kot vidimo, so svoj prvotni etnonim v Rusiji ohranili le novgorodski Sloveni. Ali je to nakljuchno? Na razpolago so znanstveni dokazi o sorodstvenih zvezah s predniki na Donavi. Poljanci so bili blizhe Lahom-Poljakom. In prav iz njihovih vrst sta bila dva letopisca, brata Radko in Vjatko, ki sta dala ime plemenoma Radimichev in Vjatichev.

Ker so se v Nestorjevem chasu kijevski in novgorodski Slovani zhe zacheli imenovati Rusi in njihov jezik ruski, je letopisec poudaril she posebej, da sta »slovanski in ruski jezik – eno in isto, Varjagi so jih zacheli imenovati Rusi, prej pa so bili Slovani«. Prvi ruski letopisec je pripisoval velik pomen izvoru svojega naroda. Stalno poudarja, kdo sodi k Slovanom in kdo ne. V delu, kjer je govor o rojstvu »slovenskega jezika« iz Jafetovega plemena, je she posebej zapisano: »Norichani – to so Slovani«. Ko Nestor zakljuchuje svoj zgodovinski spis, pishe takole: »Slovanski narod je bil le eden: Sloveni so zhiveli na Donavi. Podvrgli so si jih Ogri, pa Moravani, Chehi in Lahi, pa Poljanci, ki se dandanes imenujejo Rusi.« (15)

Zgodovina davnih chasov je imela odlochilen vpliv na predstave ruskih zgodovinarjev o izvoru Slovanov. V njej navedena dejstva so se le dopolnjevala z arheoloshkimi najdbami, jezikoslovnimi dognanji in s folklornimi ostalinami, sama vsebina pa se ni spreminjala.

Dolgo je znanstvenike she posebej zanimala tema o donavski pradomovini Slovanov. Kajti imena Donave ne najdemo le v letopisih, ampak v mistichnem pomenu tudi v ruskih epih in narodnih pesmih. V folklori 18. in 19. stoletja je ime sicer zhe izgubilo ta svoj prvotni pomen in se je uporabljalo le she kot dekorativni refren v svatbenih in ljubezenskih pesmih. Vendar kljub vsemu v epih in obrednih pesmih she vedno lahko zachutimo globoki mistichni pomen svetega imena Donava.

»Ne razlivaj se, moja tiha Donava,

ne zalivaj zelenega loga!

V teh logih raste mehka trava,

po njej hodi beli jelen,

hodi beli jelen – z zlatimi rogovi.« (16)

To ni le poezija – to je magija, obledeli spomin na nek davni realni svet, ki je bil tako blizu nashim prednikom. Stari Slovani so chastili naravne elemente: sonce, gore, jezera, reke... Donava je bila zanje reka rek, poosebljeni element vode, meja svetov. In prav k Donavi se v svoji zakletvi obracha Jaroslavna, junakinja epa Slovo o Igorjevem polku.

»Na Donavi doni Jaroslavnin glas,

s skrivnostno kukavico navsezgodaj kuka.

Poletela bom kot kukavica nad Donavo,

zmochila bom svileni rokav v reki Kajal,

da zjutraj knezu povezhem krvaveche rane

na njegovem mochnem telesu.« (17)

V resnici Jaroslavna nikoli ni mogla biti na bregu Donave, saj je zhivela ob reki Desni, pritoku Dnepra v Severskem Novgorodu. Donava ima v tem tekstu neki poseben, transcendenchni pomen, podobno kot v drugih tekstih sveti otok Rujan, kraj skrivnostnih charobnih sil. Je torej le izraz sploshnega svetovnega nazora poganskih Slovanov. Obenem pa mit vsebuje sledove konkretne zgodovinske izkushnje, spomin na chase, ko je bila Donava tudi Rusom she blizhnja vsakdanjost.

Podzavestni spomin na Donavo pa se ni ohranil le v narodnih pesmih. Poznavalci ruske zgodovine dobro poznajo vsebino letopisa, ki govori o balkanskem pohodu kneza Svetoslava (10. st.) »Ne maram sedeti v Kijevu,« pravi svoji materi Olgi, zheni kneza Igorja, »hochem zhiveti v Prejaslavcu na Donavi. Tam je sredishche moje domovine, tja se stekajo vsi blagoslovi, vse blago: iz grshkih dezhel zlato, tkanine, vino, pridelki; iz Cheshke in Ogrske srebro in konji, iz Rusije vosek in kozhuhovina, baker in suzhnji.« Izkusheni vojskovodja Svetoslav, ki je v tistem chasu na Volgi premagal Bolgare in Hazare, se ni mogel motiti, ko je poimenoval Preslavec na Donavi »sredishche svoje domovine«. Jasno je, da je tochno vedel za svoje sorodnike, Slovane v Juzhni Evropi, in bil pripravljen postati tudi njihov vladar in pokrovitelj.

Prav tako je zanimiv dokument iz 14. st. pod imenom Seznam ruskih mest, daljnih in blizhnjih. V njem je pravoslavni pisec iz kroga metropolita Kiprijana, ki je bil po rodu Bolgar, poskushal zapisati podatke o starih slovanskih centrih. »Na Donavi lezhi Vidichev grad, s sedmimi kamenitimi zidovi. Na drugi strani Donave pa Ternov, tam lezhi sveta Petnica, a na Donavi Drestvin, Lichin, Kilna, v ustju Donave Novo selo, Akolakra, na morju Karna, Kavarna, a na tej strani Donave, blizu izliva Dnjestra nad morjem, Belgorod.« Potem nashteva »ruska mesta« v Litvi, Moldaviji, v notranji Zahodni Ukrajini, ki so bila vazhna naselja na poti nashih prednikov, ko so le-ti kolonizirali sedanjo Vzhodno Evropo.

RUSKA ZNANOST IN VENETSKO VPRASHANJE

Veliko pozornosti smo posvetili prvim zapiskom o slovanski pradomovini v ruskih virih, saj teh virov ni iznakazila moderna znanost, ki ji gre bolj za metode raziskovanja kot pa za rezultate raziskave. Razishchimo sedaj, v kateri smeri so se v zadnjih stoletjih razvijale predstave ruskih zgodovinarjev o pradomovini Slovanov. Na pomoch nam bodo priskochili znanstveniki in raziskovalci, katerih dela so navedena na koncu tega eseja in v bibliografiji.

Prvi poznani poizkus sistematichne predstavitve ruske zgodovine po Zgodovini starih chasov predstavlja Stepna knjiga (1560-1563), ki je v bistvu rodovnik ruskih vladarjev. V tem izboru podatkov iz cerkvenih in posvetnih zapisov postavlja avtor pradomovino Slovanov v Ilirijo, kar ustreza svetopisemskemu viru, ki ga je povzel Nestor v svojem letopisu. (14) Podatke iz te knjige so pozneje stalno navajali in ponavljali razni avtorji, saj je bila dolgo chasa v Rusiji edini vir zgodovinske geografije. (20)

V chasu Petra I. je bilo v rushchino prevedeno delo Il Regno degli Slavi Dalmatinca Mavra Orbinija (umrl 1610) pod naslovom Historografska knjiga o izvoru imena, slave in o razshiritvi slovanskega naroda in njegovih carjev in vladarjev z mnogimi imeni in z mnogimi carstvi, kraljestvi in provincami (1722), v katerem pisec zagovarja tezo o skupnem poreklu vseh Slovanov. Delo je imelo velik vpliv na razvoj zgodovinskih predstav ruske aristokracije, izobrazhene pod zahodnim vplivom, kajti Rusija tedaj she ni imela svoje lastne zgodovinske shole. Glavna znachilnost Orbinove koncepcije je v tem, da bistveno razshirja pojem »Slovanov« in med nje poleg Venetov, Vendov in Rusov uvrshcha tudi Vandale, Gete, Ilirce, Gote, Alane, Sarmate in druge. (21)

V. N. Tatishchev (1686-1750) je med prvimi v Rusiji objavil ogromno kolichino podatkov, ki so jih na to temo zbrali razni znanstveniki njegovega obdobja. Pri pisanju svojega glavnega dela se je v prvi vrsti opiral na poljske avtorje (Beljskega, Strkovskega idr.). V prvem delu njegove Zgodovine Rusije je poglavje Jeneti oz. Heneti, Geti, Dachani, Istri, kjer raziskuje vprashanje etnogeneze nashih prednikov. Tudi Tatishchev je bil mnenja, da Slovani izvirajo iz »Henetov«, ki so prishli v Evropo iz Paflagonije po padcu Troje. »Ni nobenega dvoma, da so nashi Slovani nastali iz teh Jenetov oz. Venetov, se (med seboj) razshli, se preimenovali in se naselili v severnih dezhelah.« Tatishchev je poznal tudi baltske Slovane, sorodnike Vandalov – »Vandalska oz. Vendenska drzhava je bila prva poznana slovanska drzhava« (Slovani in Rusija,str. 21). K temu dodaja she opombo o izvoru podonavskih Slovanov in o ustanoviteljih mesta Novgorod, ki so jih sosedje Finci poimenovali »venдlдinen«. (22)

Zelo podobno sta znanstveno sliko slovanske pradomovine predstavila tudi dva nemshka zgodovinarja, ki sta bila v sluzhbi ruskega dvora: A. L. Schloezer (1735-1809) in H. A. Schloezer. Prvi je postavil tezo o izvoru Slovanov iz Ilircev in Venetov. Bil je mnenja, da so v Panoniji, Noriku in Karantaniji od nekdaj zhiveli Slovani, ki pa so jih Rimljani poimenovali z drugimi imeni. Tudi drugi zgodovinar je vztrajal pri evropskem izvoru Slovanov in njihove pradomovine ni povezoval s Skiti oz. Sarmati. Po njegovem mnenju so prishli Slovani v vzhodno Evropo iz Podonavja in se naseljevali na velikem obmochju od Visle in Karpatov vse do Dnepra in Volhova. Sam proces je trajal nekaj stoletij. (23)

Veliko nachitanost in poznavanje virov je pokazal ugledni znanstvenik, enciklopedist M. V. Lomonosov (1722-1765), ki pa je kot patriot kritiziral sholo obeh Schloezerjev, ki sta bila Nemca. V svojih delih se je oprl zlasti na vsem dobro poznana dela Ptolomeja, Plinija in Tacita. Ko pa pishe o maloazijskih Enetih, se opira na avtoriteto Tita Livija ter navaja argumente Jordanesa in Nestorja. V knjigi ruskega uchenjaka o ruski zgodovini je posebno poglavje posvecheno »pradavni zgodovini slavenskega naroda«. Tu polemizira z nasprotniki teorije o prihodu Slovanov iz Ilirije, kjer so Slovani zhiveli od pravekov. »Najstarejsha selitev Slovanov po podatkih starih avtorjev je morala biti iz Azije v Evropo. Da je ta selitev potekala po dveh poteh, po suhem in po morju, iz vsega navedenega ni tezhko ugotoviti. Trojanski Veneti so pod vodstvom Antenorja jadrali po Sredozemskem in Jadranskem morju. In zelo verjetno so se jim po tistem pridruzhili mnogi njihovi sonarodnjaki iz Paflagonije in shli ali po isti poti ali pa po Chrnem morju in po Donavi in tako postali njihovi sosedje. Prvich je potrjeno, da so se Veneti razshirili na severnih in vzhodnih obalah Jadrana in na obmochjih na Donavi; drugich pa je jasno, da se je prebivalstvo Paflagonije v tistih chasih zmanjshalo in Paflagonije zgodovinarji sploh niso vech omenjali kot ene glavnih dezhel Azije, kajti zhe Ptolomej jo omenja le kot majhen del Galatije.« Lomonosov omenja tudi bogato trgovsko mesto in pristanishche Venetta, »ki so ga ustanovili in tako poimenovali Veneti«. To slovansko mesto v ustju Odre, kot ga opisujejo sodobniki, »je prekashalo po svoji velikosti vsa druga evropska mesta«. Uspevalo je vse do chasa, ko so ga razrushili Danci, stari nasprotniki Slovanov v Pribaltiku. V Stari ruski zgodovini Lomonosova najdemo opisane tudi obichaje in vero »vendskih pomorjanskih Slovanov«. Tu najdemo tudi opis kulta Svetovida na otoku Rujan in portret idola Radegasta ter zapis urokov na spomenikih. (24)

Dosti podrobne podatke o prednikih Slovanov je v svoji znameniti knjigi Zgodovina ruske drzhave zbral N. M. Karamzin (1766-1826). Na podlagi letopisov in drugih zapisov pripoveduje o Venetih, ki so prebivali ob Visli, na obalah Venetskega morja, o poganskih svetishchih v Arkoni in Shchechinu, kjer so arheologi nashli idole bogov z runskimi napisi. Karamzin je vedel, da so imeli Veneti zhe dolgo pred pokristjanjevanjem svojo lastno pisavo. »Vendi oz. poganski Slovani, ki so zhiveli v baltskih dezhelah, so poznali uporabo chrk.« Kot primer pisatelj navaja runske napise iz poganskih svetishch v Retri (19). Jezikovna enotnost se je izgubila, ko se je prebivalstvo razselilo in razdelilo na razna plemena. Kot rezultat teh razselitev so nastala razna slovanska narechja: rusko, poljsko, cheshko, ilirsko, hrvashko. Baltski venetski jezik je enak vindskemu narechju na Shtajerskem, Koroshkem in Kranjskem ter jeziku pribaltskih Slovanov, ki ga je izpodrinila nemshchina. (25)

V obdobju neoklacisizma je bil shtudij klasichnih jezikov ena izmed obveznih nalog znanstvenikov-aristokratov. Homerja so se uchili v grshchini, Tacita v latinshchini, Sveto pismo v starocerkveni slovanshchini. Pojavili so se tudi prvi strokovnjaki za tkim. redke jezike. Eden izmed njih je bil A. D. Chertkov, ki je napisal za svoj chas edinstveno delo O jeziku Pelazgov, ki so se naselili v Italiji in njegova primerjava s staroslovanskim jezikom (1855). Chertkov je iskal sorodstvene vezi med Pelazgi, Etrushchani in Veneti, ki so po njegovem vsi prishli v danashnjo Italijo iz Male Azije. Zanikal je takrat popularno teorijo o retijskem izvoru Etrushchanov, po kateri naj bi bili le-ti potomci nekih nordijskih plemen. Dokazoval je, da so se Etrushchani, ki so sami sebe imenovali Raseni, selili z juga na sever in ne obratno. (26)

Sochasno z raziskavami Chertkova je v Moskvi izshla knjiga Novi viri o stari zgodovini Slovanov, posebej she o zgodovini Slovano-Rusov do chasa Rurika (1854) avtorja E. Klassena. Po rodu je bil sicer Nemec, a je postal ruski aristokrat in predavatelj drzhavnega prava ruskega imperija in dobil zaradi svoje izredne nachitanosti visoka drzhavna odlikovanja. Bil je n.pr. chlan Akademije znanosti in chlan Chastnega odbora za kronanje carja Nikolaja I. Klassen je raziskoval stare arheoloshke najdbe, bral etrushchanske napise s pomochjo svojega znanja desetih jezikov in te napise tudi prevajal. Na podlagi vseh razpolozhljivih zgodovinskih virov iz antike je znanstvenik prishel do sklepa: »Trojanski Enej ni bil le Slovan, ampak je bil Rus.« (27)

Presenetljiva odkritja ruskih znanstvenikov so mochno odmevala v aristokratskih krogih, vendar so bili le-ti tedaj na sploshno dalech od kakrshnegakoli slovanofilstva. Ruska aristokracija je namrech she pred vojno z Napoleonom v domachem krogu govorila francoshchino, ki sta jo pozneje izpodrinila tako angleshchina kot nemshchina. Glede vprashanja izvora Rusije pa je takrat prevladovala tkim. »normanska teorija«. Po tej teoriji so drzhavnost v Rusijo prinesli s severa Varjagi, ki so jih takrat napachno imeli za neko skandinavsko pleme, nekakshne prednike Shvedov. To teorijo so srdito zagovarjali predvsem emigranti iz Nemchije in Skandinavije.

Shele v 18. in 19. st. je v Rusiji zachela nastajati lastna zgodovinska shola. Tatishchev je v svojem prostem chasu, bil je namrech gubernator Astrahana, raziskoval staro rusko zgodovino, Lomonosov pa se je na primer poleg kemije, mehanike, umetnosti in literature ukvarjal tudi z zgodovino. Karamzin je zachel svojo pisateljsko kariero z romanom Revna Liza, a je kmalu zatem odkril ruskemu plemstvu Zgodovino ruske drzhave. Avtor danes le malo poznane knjige o poreklu Bolgarov, Hrvatov in Srbov, ki je izshla leta 1794 v rushchini na Dunaju, I. Rajich, je bil nadshkof Sveto-arhangelskega samostana v Kovelju. (28)

Z dovolj resnimi in tehtnimi raziskavami slovanskega vprashanja so se v tem chasu ukvarjali Poljaki (ki so bili v tistem chasu del Ruskega imperija), prav tako Chehi in Slovaki, ki so bili pod avstro-ogrsko monarhijo. Med njimi je treba posebej omeniti J. Potockega (1761-1815), ki je celo zhivljenje raziskoval rimske, grshke in bizantinske stare spomenike ter svoje rezultate raziskav o Slovanih objavil v treh knjigah. Njegove raziskave sta dopolnila njegova rojaka V. Surovecki in Z. Hodakovski. (29)

Med slovashkimi filologi tistega chasa se je najbolj proslavil P. Shafaшik (1795-1861), ki je kritichno pregledal in predelal vse do tedaj razpolozhljive antichne in bizantinske vire. Rezultate svojih raziskav je objavil v delu Slovanske starozhitnosti, ki je izshlo hkrati v Pragi (1837) in Moskvi. Shafaшik je sicer priznaval vazhnost vprashanja zgodovine Indoevropejcev, a je hkrati menil, da je treba iskati izvor Slovanov, ki so se razvijali samostojno, v srednji in vzhodni Evropi. Antichni avtorji so nashe prednike imenovali Veneti, kar ni bilo ime, ki bi ga le-ti sami uporabljali. Slovani so sami sebe imenovali Srbi, Sloveni, Stavani, Velti. V juzhno vejo Slovanov Shafaшik shteje Nevre, Budine in Borisfene. V 4. st. BC so se zaradi keltskega pritiska z zahoda Slovani morali izseliti iz Panonije in Ilirije na vzhod za Karpate (21b). Shafaшik je bil priznana avtoriteta slovanske avtohtone zgodovinske shole v 19. st. in je mochno vplival na raziskave znanstvenikov v drugih dezhelah. Slavni pesnik J. Kollar, izvrstni zgodovinar S. Solovjev, poljski znanstvenik I. Pervolf so bili vsi pristashi Shafaшikove shole. Ideologija ali znanost?

Vsaka doba je prinesla svoje metode in poudarke v znanstvenem raziskovanju. Od sredine 19. stoletja so znanstvenike zacheli zanimati rezultati antropologije – mlade veje znanosti o ustroju chloveshkega telesa. Glavni ton na tem podrochju so dajali znanstveniki nemshkega porekla. Shvedski raziskovalec A. Retius je stare etnose klasificiral po njihovih antropoloshkih znachilnostih. V skupino »dolihocefalnih« (dolgoglavih) ortognatov je uvrstil Germane, Kelte, Rimljane, Grke in Indoirance, medtem ko je Slovane, Litvance, Fino-ogre, Baske in druge evropske etnose uvrstil med »brahicefalne ortognate« (kratkoglavce). Tako se je v Evropi rodila teorija o dveh prvotnih rasah, ki se je pozneje razvila v mit o indoevropski skupnosti in v ideologijo o rasni premochi nordijskega tipa. V slavistiki se je zachela zaradi teh rezultatov antropologov diskusija. Del zanstvenikov je sprejel rezultate Retijeve shole, del pa dokazoval njeno spornost (T. Lehr-Splawinsky, T. Alekojeva, J. Chekanovski in drugi). Ti so dokazovali izvor slovanske civilizacije na bregovih Baltika in obmochja Visle in Odre. Tam je prevladoval nordijski tip dolihocefalov s svetlo-rdechimi lasmi. Proti jugu pa se je procent le-teh zmanjsheval, ni pa bil neposredno v kontaktu s predstavniki germanskih plemen, ampak je bolj odrazhal le geografske in klimatske razmere tega podrochja. (31)

V zvezi z antropoloshkimi vprashanji so dobili tudi arheoloshki argumenti pristashev slovanskega izvora "luzhishke kulture" drugachen prizvok. To podrochje, ki so ga antichni avtorji imenovali venetsko, so mnogi znanstveniki priznavali kot zibelko slovanstva, odkoder se je zachelo preseljevanje Slovanov. Zagovorniki avtohtone teorije sicer niso odklanjali rezultatov raziskav starejshih indoevropejskih plasti, nasprotovali pa so pretiranemu poudarjanju arijskih in maloazijskih korenin nashih prednikov, ki so jih v tistem chasu raziskovali A. Rittih, V. Florinski, A. Gilferding. (32)

Cheshki znanstvenik L. Niederle (1865-1944) je bil v 20. stoletju priznana slavistichna avtoriteta. Njegovi glavni deli Slovanske starodavnosti v treh delih in Zhivljenje starih Slovanov, ki vsebujeta enciklopedichne podatke o antichni zgodovini, zhivljenju in kulturi nashih prednikov, sta v mnogochem postali zgodovinski model. Povzetki njegovih raziskav so bili objavljeni v mnogih evropskih jezikih in tudi v rushchini. Niederle je zdruzhil rezultate moderne znanosti s podrochij lingvistike, antropologije, geografije, botanike in arheologije v novo kritichno celoto. Tako je ustvaril neko globalno osnovo nove avtohtone zgodovinske shole. Menil je, da je indoevropska skupnost razpadla v razlichne jezike v zachetku 2. tisochletja BC. Nekaj chasa je sicer she obstajalo baltsko-slovansko podrochje, iz katerega pa je zhe v zachetku 1. tisochletja nastal samostojni praslovanski jezik. Niederle je bil zelo kritichen do teorije tkim. donavske pradomovine Slovanov, ki pa jo sam postavlja na sever in vzhod od Karpatov. Poudarjal je, da so bila po njegovem mnenju plemena Nevrov, Budinov, Skitov-Toharcev slovanska. Pod vplivom Niederlejeve teorije so she danes ne samo srednjeevropski, ampak tudi nashi ruski znanstveniki. (33)

V Rusiji je v zachetku 20. st. nastala mochna shola, ki jo predstavljajo znani znanstveniki kot n.pr. A. Pogodin, V. Kljuchevski, A. Shahmatov. Prav zadnji ima najbolj sistematichno obdelano koncepcijo izvora Slovanov. Shahmatov se je vse zhivljenje ukvarjal z raziskavo in izdajo starih ruskih rokopisov in ni nikoli podlegel "zahodni modi". Bil je preprichan zagovornik teze, da je bila pradomovina ne le Slovanov, ampak vseh Indoevropejcev v srednji Evropi, in to na podrochju danashnje Avstrije in Juzhne Nemchije. (25)

Po prvi svetovni vojni in »ruski revoluciji« je ves ruski akademski svet raziskovalcev propadel zaradi katastrofalnih dogodkov, ki so pripeljali do razpada ruskega imperija. Niso trpeli le ljudje. Revolucionarna oblast je obrnila na glavo ves sistem druzhbeno-gospodarskih odnosov: nacionalizirali so privatno lastnino, sezhgali cele knjizhnice. Praktichno je bila unichena vsa ruska literatura, napisana v stari ruski abecedi.

Zgodovinsko znanost so zachele obvladovati ideoloshke teorije. V ZSSR je bil to marksizem, s svojim ekonomskim in materialistichnim determinizmom, v srednji Evropi pa rasizem, ki so ga razvili nemshki nacionalisti. Prav v tem chasu je nastala teorija o indogermanski rasi nemshkega arheologa H. Kossine (1858-1931), po kateri je bila pradomovina Indoevropejcev v severni Evropi, Slovani pa so prishli v srednjo Evropo kot pritepenci iz vzhodnoevropskih gozdov, mochvirij in step v Poddnjeprovju.

V 30-ih letih je rusko znanost prizadela she ena tragedija, ki je bila logichna posledica boljevishke revolucije in njene ideologije. Pod izgovorom boja proti kontrarevolucionarnim elementom je NKVD sfabricirala tkim. "zaroto slavistov". Znanstvenike svetovnega slovesa, akademike, profesorje filologije, lingvistike, etnografije, zgodovine, literarne zgodovine, kot n.pr. N. Derzhavina, V. Vernadskega, N. Durnovo, M. Grushevskega, so obtozhili, da so se zbrali v organizacijo Ruska narodna stranka z namenom vrechi sovjetsko oblast in v Rusiji ustanoviti fashistichno diktaturo. Slaviste so obtozhili, da so povezani z »vodjo fashistichnega gibanja v tujini – grofom N. S. Trubeckojem«, ki je bil priznan lingvist. Desetine strokovnjakov so zaradi te absurdne obtozhbe konchale v gulagu (36). V vsej Rusiji pa je shlo shtevilo zhrtev v milijone.

Che gledamo na stvari le formalno, rezultati teh politichnih represij in ideoloshke nestrpnosti seveda ne sodijo v nasho problematiko venetskega vprashanja oz. iskanja slovanske pradomovine, vendar moramo priznati, da ta represija prav gotovo ni pripomogla k razvoju ruske slavistike. Represivni boljevistichni aparat je iztrgal iz zhivljenja cvet strokovnjakov tistega chasa in napravil prostor podrepnikom in preprichanim marksistom-leninistom. V tej luchi moramo kritichno gledati na marksistichne teorije zgodovinarja N. M. Pokrovskega in njegovih uchencev.

Toda niti revolucija niti ideoloshko nasilje marksistov in ne politichno zatiranje niso mogli v celoti zaustaviti razvoja ruske znanosti. Sicer se je le-ta delno deformirala, izgubila mnogo strokovnjakov, prishla pod popoln vpliv in nadzor sovjetske oblasti, a se je kljub temu razvijala naprej. Tudi v sovjetskem chasu je v vrstah ruskih slavistov zraslo nekaj velikih znanstvenikov, kjer je zavzemalo vprashanje porekla Slovanov in Venetov pomembno mesto.

Velik vpliv na vso povojno slavistiko je imelo delo akademika B. A. Rybakova, ki je zadnja leta vodil Inshtitut arheologije ZSSR. Rybakov je bil avtor cele vrste strokovnih del in monografij, od katerih sta najbolj znani postali njegovi knjigi Poganstvo starih Slovanov (1981) in Poganstvo stare Rusije (1987). V svojih delih o poganstvu je Rybakov objavil raziskave znanstvenikov nekaj generacij: od A. N. Afanasjeva in A. S. Famincina do A. F. Lesova in V. J. Proppa. V teh delih ga je najbolj zanimala mitologija, prav posebej she hiperborejski bogovi Leto, Apolon in Artemida. Med tujimi znanstveniki so avtorju Poganstva starih Slovanov po duhu najblizhje predstavniki poljske in cheshke avtohtone shole. Pri preuchevanju Slovanov je Rybakov uporabljal tudi izsledke B. V. Hornunga, ki postavlja zibelko Indoevropejcev na obmochje Donave in Balkana (5. tisochletje BC). Menil je, da je naseljevanje Slovanov potekalo z juga na sever: od gorskih ovir Alp, Krushnih gor in Karpatov do Rena, Labe, Odre in Visle. O Protoslovanih lahko zachenjamo govoriti od konca 3. oz. zachetka 2. st. BC, o Praslovanih pa od sredine 2. tisochletja BC dalje. V zahodnem delu praslovanskega sveta nastane v chasu 13. – 5. st. BC tako imenovana »luzhishka kultura«, ki jo mnogi imenujejo tudi venetska. Luzhishka civilizacija se je razshirjala od Labe do Pripjatja in od Alp do Baltika. Po mnenju Rybakova pa jedra luzhishke kulture niso predstavljali Slovani, ampak »Kelto-Iliri«. She vech, Rybakov meni, da je prav »ta nova, bistveno vishja kultura posrkala polovico tedanjega slovanskega sveta in tako povzrochila izginotje prvotne in prvobitne enotnosti Praslovanov.«

Na etnogenezo Slovanov pa Rybakov gleda kot na mnogoetapni proces. Mnenja je, da so se Slovani v zadnjih dveh tisochletjih razvijali na enem samem podrochju, in sicer od Odre do Poddneperja. Po arheoloshkem shinecko-komarovskem obdobju (15. – 13. st. BC) se prichenja razcvet luzhishke kulture na zahodu in skitske kulture na vzhodu (12. – 3. st. BC). Po njunem zatonu sledita shverska in zarubinska kultura (2. st. BC do 2. st. AD). V chasu rimskega imperija so bili Slovani potisnjeni na evropsko periferijo. Samostojnost so obrzhali le skitski Skoloti, ki jih ima Rybakov za Slovane. Po padcu Rima pa se zachenja novo zdruzhevanje Slovanov in njihovo napredovanje na Balkan in v severovzhodno Evropo. (37)

Jezikoslovno teorijo o izvoru nashih prednikov je predstavil O. N. Trubachov. Podrobno jo je predstavil v monografiji Etnogeneza in kultura starih Slovanov (Moskva, 1991). Znanstvenik objavlja veliko shtevilo jezikovnih virov o etimologiji, onomastiki, toponimiki in brani tezo o prastari naselitvi Indoevropejcev na podrochju Evrope. Praslovanski jezik izvaja neposredno iz indoevropskega jezika v 3. – 2. tisochletju BC in povsem izpushcha balto-slovansko fazo. Slovani so od pradavnine zhiveli na obmochju danashnje Panonije, o chemer govore stari toponimi in kar potrjujejo tudi staroruski letopisi. Ekspanzija Keltov je stimulirala selitve Slovanov na sever od Karpatov, posebno na podrochje Visle, pozneje Podonavja, kjer je nastal ruski etnos. (28) V eni svojih zadnjih knjig Trubachov navaja dodatne argumente k svoji teoriji o jezikovni homogenosti Slovanov. Poskus razlozhiti nastanek Slovanov kot zlitje dveh ali treh etnosov, bodisi baltsko-slovanskega ali pa slovansko-grshko-arijskega, je sam po sebi v znanstvenem smislu nesprejemljiv. (38)

Arheolog V. V. Sedov s pomochjo retrospektivne metode postavlja slovansko pradomovino v obmochje Visle, kjer se je v 5. – 2. st. BC razvila t.im. »kultura podkletenih grobishch«. Iz nje je po njegovem nastala pshevorska kultura, ki je bila pod vplivom keltskih in germanskih plemen. V obmochju Visle je prevladoval slovanski zhivelj, ob Odri pa germanski, kjer pa je bilo tudi veliko slovanskega vpliva. Medsebojni vplivi Slovanov, Germanov, Keltov in Rimljanov so po mnenju Sedova delovali od davnega chasa kot posledica migracij in zhivahnih trgovskih zvez s Podonavjem. Razshirjanje slovanske civilizacije v dobi krshchanstva pa je shlo z zahoda na vzhod, zato nima smisla iskati nekega slovanskega centra v Poddneprovju. Sedov je nasprotnik ideoloshkega shematizma, zato je kritichen do virov in dosledno tochen pri svojih znanstvenih ugotovitvah. V diskusiji o Venetih je znanstvenik pripravljen verjeti antichnim avtorjem, ker »se pod tem imenom dejansko skrivajo Slovani«. Kot enega od argumentov Sedov navaja etnonim Wendi/Windi v severnonemshkih dialektih. To ime se po njegovem uporablja za oznako sosednjih Slovanov, ki she danes zhive v Nemchiji kot etnichna manjshina. (39)

Popolnoma svojo koncepcijo o pradomovini Slovanov pa je razvil zgodovinar A. G. Kuzmin. Avtor vrste publikacij na to temo, pisec popularne biografije V. Tatishcheva, urednik hrestomatije Zlatostruj, stara Rusija 10. – 13. stoletja (1990), Slovani in Rusi: problemi in ideje (1999), je porabil nemalo sil za raziskavo zahodnih Rusov in Rugov v srednjem veku. Kuzmin verjame avtorjem letopisov, ne samo ruskih, ampak tudi tujih, kot so n.pr. Jordanes, Sakson Gramatik, Adam Bremenski. Kuzmin meni, da je bil pradomovina Slovanov Norik, obmochje danashnje juzhne Avstrije, Koroshke, Shtajerske, danashnje Slovenije. V severnem Noriku vidi Rugiland, »domovino Rugov«, katerih ime se je pozneje preneslo na celo Rusijo. (40)

Prebivalstvo severne Rusije je po mnenju Kuzmina izshlo iz baltskih Slovanov, to je Venetov. »Rimske zmage na zachetku nashega shtetja ter v prvih stoletjih,« pishe avtor v broshuri Kdo je v Pribaltiku prvobiten?, so povzrochile selitev cele vrste plemen na vzhod, posebno she keltskih plemen. Tako so Kelti iz Armorike (danashnja Bretanja) zbezhali po morju pred legijami Julija Cezarja; na severovzhod od Alp je odshlo majhno pleme Rurikov (Raurikov), ki so se verjetno poimenovali po reki Ruhr (Raur), ki jim je dala tudi osebna imena Rurikov. Iz roda Rurikov, ki je bilo germano-ruskega ali pa kelto-venetskega izvora, so izshli knezi, ki so ustanovili Novgorodsko in Kijevsko Rusijo. (40)

Do sedaj smo nashtevali avtorje, ki so reshevali vprashanje slovanskega izvora Venetov bodisi pogojno, bodisi nevtralno. Da pa dobimo pravo predstavo, si oglejmo she stalishcha nekaterih avtorjev starejshe generacije, ki imajo do venetskega vprashanja dokaj kritichen pristop.

Predvsem moramo omeniti profesionalna slavista G. G. Litavrina in L. A. Gindina, ki sta avtorja mnogih strokovnih raziskav in pisca dela Zbirka najstarejshih pismenih zapisov o Slovanih (1994). Delo z vzporednimi prevodi in bogatim komentarjem je prvi primer strogo akademske izdaje originalnih antichnih tekstov o nashi temi. O vprashanju Venetov pisca pisheta polemichno in kritichno. Litavin in Gindrin menita, da dosedanji pisci niso imeli dovolj zanesljivih argumentov, da bi Venete lahko imeli za Slovane. V zahodnih Venetih avtorja vidita Germane in Kelte, v vzhodnih pa Ilirce, Italce in Skite. Glavna napaka dosedanjih avtorjev je po njunem mnenju bila v tem, da so nekritichno verjeli podatkom Jordanesa in ruskim letopisom. Njuno konchno mnenje je stroga obsodba: »Identifikacija Slovanov z Veneti pri Jordanesu, cheprav je prishla v zgodovino kot uradna trditev, nima nichesar skupnega z dejansko zgodovino«. (42)

Dolg polemichen chlanek Zgodovina Venetov je napisal znani publicist A. M. Ivanov. Z veliko izobrazhenostjo priznava starodavnost Venetov. Njihova civilizacija izhaja iz unetske kulture 18. st. BC na ozemlju danashnje Cheshke, odkoder se je razshiril antropoloshki tip dolihocefalov. Veneti so zhiveli na obmochju danashnje Poljske in severno-zahodne Italije. Ivanov jih ima za Kelte. Ivanov kritizira mnenje V. Sedova in N. Tretjakova in drugih zagovornikov venetske interpretacije luzhishke kulture: »Slovani so unichili venetsko kulturo v porechju Visle in Odre, toda ker so Veneti tu zhiveli tisoche let, so se sosednji narodi navadili imenovati tudi prishleke z imenom Veneti.« Glede pismenosti Venetov kritik meni, da »niti en lingvist ne prishteva tega jezika k slovanskim jezikom«, veliko pa jih meni, da je bil le narechje ilirskega jezika. Po preprichanju Ivanova je treba odvrechi romantichno gledanje na venetski problem in odkrito priznati »Veneti niso bili Slovani – luzhishka kultura ni bila slovanska kultura, in vse bo spet na svojem pravem mestu«. (43)

Vsi znanstveniki bi hoteli dodati svoj odlochilni prispevek pri raziskovanju tega ali onega vprashanja. Toda tako glede problema pradomovine Slovanov in Rusov, shirshe pa tudi Evropejcev, v znanstvenih razpravah she nikakor ne moremo postaviti pike na i. Pojavljajo se vedno nove najdbe s podrochja arheologije, lingvistike in semiotike. Navedenih dejstev je dovolj ne le za navadnega bralca, ampak tudi za strokovnjaka-zgodovinarja, ki se strokovno dobro spozna na to temo. Zato se sedaj raje posvetimo knjigi treh slovenskih avtorjev.

ZAKAJ VENETI?

Znanstvenih del znanstveniki ne pishejo v nekem vakuumu. Njihovo vsebino, stil, jezik in druge znachilnosti opredeljujejo zgodovinsko obdobje, duh chasa, osebnosti avtorjev. Velike stvari se potrjujejo in dokazujejo skozi majhne. Tudi knjiga Veneti, graditelji evropske skupnosti nosi pechat svojega obdobja nastajanja, in to moramo uposhtevati.

Konec 20. stoletja je prinesel celemu svetu globalne spremembe. Po zdruzhenju Nemchije in razpadu Varshavskega pakta in SEV-a se je okrepila tezhnja po ponovneme evropskem zdruzhevanju v vseh mogochih oblikah, predvsem na pobudo Amerike. Kot posledica tega novega svetovnega razvoja je kot prva razpadla umetna evropska tvorba SFR Jugoslavija, ki je po drugi svetovni vojni nastala z blagoslovom zmagovitih zaveznikov, ko sta si obe zmagoviti svetovni supersili razdelili interesna podrochja v Evropi. Drzhava juzhnih Slovanov pod vodstvom komunistichnega diktatorja J. B. Tita je ostala zunaj te delitve.

V burnih 90-ih letih je ta mnogonarodnostna slovanska drzhava razpadla na vrsto samostojnih, neodvisnih nacionalnih drzhav – kot prva se je junija 1991 osamosvojila najzahodnejsha republika Slovenija. Centralna jugoslovanska vlada v Belgradu je odgovorila s tem, da je nad Slovenijo poslala svojo zvezno vojsko, ki pa se je po desetdnevni vojni morala sprijazniti s porazom. Sosednja Hrvashka pri odcepitvi ni imela enako srechne roke, ampak je padla v dolgotrajno in krvavo vojno z jugoslovansko, v tistem chasu zhe pretezhno srbsko vojsko. Najbolj tragichna pa je bila vojna v Bosni in Hercegovini, ki je trajala dolga leta in zahtevala vsaj 200.000 smrtnih zhrtev in 2 milijona beguncev. Dogodki na Kosovu so bili logichno nadaljevanje te tragedije.

Drzhavljani novonastalih drzhav na rushevinah stare Jugoslavije so se nenadoma znashli v novem polozhaju. Kritichno je bilo treba znova osmisliti svojo narodno identiteto in nadomestiti staro boljshevishko jugoslovansko centralistichno ideologijo. Naenkrat je vse staro, kar je v komunistichnem sistemu veljalo za reakcionarno in nacionalistichno, postalo znova aktualno. Nacionalizem je bilo treba v novonastalem polozhaju znova kritichno in realno opredeliti ter mu dati nov, strpen smisel in vsebino. Tako je tudi venetsko vprashanje v Sloveniji zadobilo povsem drugachno tezho, saj proti njemu ni vech nastopala arogantna dogmatichna belgrajska oblast, ki se je ves chas obstoja SFR Jugoslavije trudila, da bi po stalinskem in hitlerjevskem vzorcu naredila iz prebivalcev umetne jugoslovanske drzhave en narod z enim jezikom in z eno samo ortodoksno zgodovino, ki bi seveda slonela na belgrajskih direktivah in interesih.

Slovencem sta tako stara kraljevina Jugoslavija kot njena naslednica, povojna socialistichna Titova Jugoslavija, vztrajno vtepali v glavo, da so tudi Slovenci zashli v svojo sedanjo domovino v 6. stoletju iz zakarpatskih mochvirij, v druzhbi z drugimi Slovani, ki so se v tistem chasu naseljevali na Balkan. Ker so Slovenci pach zhiveli v drzhavni tvorbi z imenom Jugoslavija, je bila tudi uradna logichna razlaga, da so tudi oni kot etnos del juzhnih Slovanov, najblizhji sorodniki Hrvatom, Srbom in Makedoncem. K zahodnim Slovanom je uradna znanost prishtevala Poljake, Chehe, Slovake in Luzhishke Srbe, k vzhodnim pa Ruse, Ukrajince in Beloruse. Kdor bo pogledal na zemljevid Evrope, se bo smejal ob dejstvu, da ta uradna znanost Poljake prishteva k zahodnim Slovanom, v isto skupino pa ne more dati Slovencev, ki so danes najbolj zahodni ostanek evropske slovanske populacije. Pri tem naj zaradi zanimivosti she omenimo, da je sam izraz ”juzhni Slovani”nastal v zachetku 19. stoletja, v chasu avstro-ogrske monarhije, ki je bila zhe sama po sebi pretezhno slovanska, in kjer so bili Slovenci oznacheni kot juzhni Slovani, namrech v okviru meja same avstro-ogrske monarhije, ne pa v evropskem zgodovinskem oz. jezikoslovnem smislu. Te razlage so se pozneje z navdushenjem oprijeli tako nemshki kot tudi panslovanski ideologi, ki jim je ta nova definicija pach politichno dobro rabila.

Ta povsem shematichna in protislovna razlaga zgodovine in etnogeneze Slovencev je bila po svoje zadostna za sholski sistem. Navadnih ljudi pa etnogeneza tako in tako nikjer v svetu v bistvu ne zanima. Toda che je kdo le podvomil o upravichenosti te uradne razlage, so v igro stopili kruti zakoni socialistichne druzhbe in njene marksistichne ideologije. Internacionalizem Titove ideologije, ki so se je jugoslovanski voditelji uchili na Akademiji Dzherzhinskega v Moskvi, je podpiral in krepil centralistichno vlogo Komunistichne partije, ki je v bistvu nadaljevala tezhnjo kraljevine izpred vojne po posrbljenju vse Jugoslavije. Sama partija pa je she iz Stalinovih chasov imela v svojih rokah perfekcioniran sistem politichnega terorja in represije.

Vendar slovenska znanost zaradi tega ni ostajala na mestu. Neodvisni slovenski znanstveniki, ki so preuchevali slovensko zgodovino, so naleteli na vedno nova zgodovinska dejstva, ki so bila v nasprotju z uradno razlago o juzhnoslovanskem poreklu Slovencev. Vsa ta nova dognanja so jasno dokazovala, da so Slovenci avtohton slovanski narod, ki je zhivel v srednjeevropskem prostoru zhe od pradavnine.

Eden od prvih znanstvenikov – »buditeljev« nove shole je bil Jozhko Shavli, ki je v Ljubljani doshtudiral ekonomijo, na Dunajski univerzi pa opravil doktorat. Zaradi svoji disidentskih pogledov je moral emigrirati v Italijo, tja, kjer zhe od davna zhive avtohtoni Slovenci. Raziskovati je zachel zgodovino srednjeveshke slovenske drzhave Karantanije, ki je nastala po propadu rimskega imperija na podrochju danashnje juzhne Avstrije, na obmochju bivshega Norika. Pri tem shtudiju je naletel na celo vrsto zgodovinskih dejstev, ki jih je uradna slovenska in predvsem jugoslovanska znanost nachrtno ali samo prezrla, zamolchala, ali pa namenoma potvorila.

Pokazalo se je, da so predniki Karantacev (pod tem imenom jih omenjajo tudi staroruski letopisi in drugi dokumenti) zhiveli na obmochju Alp zhe dolgo pred rimsko kolonizacijo. Prednike danashnjih Slovencev so poznali antichni pisci, ki so te kraje v svojih spisih imenovali Retija, Norik, Vindelicija. Predniki Slovencev niso bili veja nekih Ilircev, h katerim so do tedaj mnogi znanstveniki pripisovali malo raziskane etnose, ampak potomci Venetov, tega praslovanskega plemena, ki je zhe tisoch let pred nashim shtetjem zhivelo na vsem podrochju srednje in severne Evrope in imelo visoko razvito lastno kulturo in civilizacijo. Veneti so se pojavili v Alpah sochasno z razcvetom luzhishke kulture in kulture zharnih grobishch v 13. – 8. st. BC v vsej Srednji Evropi.

To odkritje, sicer ne popolnoma novo, je povsem obrnilo na glavo dotedanje uradne razlage slovenske zgodovine, potrdilo slovanski izvor Venetov, hkrati pa odprlo celo vrsto novih vprashanj. Senzacionalnih podatkov bi bilo dovolj za celo vrsto zgodovinskih romanov. Toda znanost ne ljubi romantikov in idealistov-fantastov, ampak le preverjena in dokazana zgodovinska dejstva. In te tezhke zahtevne naloge se je lotil Dr. Shavli.

Poglobil se je predvsem v tuje arhive in preshtudiral zgodovino tega vprashanja. V svojem uvodu dr. Shavli pri pregledu znanstvene literature poudarja in razgalja ideoloshko obsedenost progermanske in prokeltske linije, kritizira romantiko in namerna zgodovinska potvarjanja panslavistov. Najblizhja in najrazumljivejsha se mu zdi poljska shola avtohtonistov, ki zagovarjajo izvor Slovanov iz luzhishke kulture. Kakshna je bila ta civilizacija?

V obdobju med leti 2000 do 1700 pred nashim shtetjem, ki sovpada s tretjim neolitichnim obdobjem, sta se v Evropi rashirili kulturi »bojnih sekir in trakaste keramike« ter se zacheli pochasi shiriti s severo-zahoda na vzhod, kjer ju poznamo pod imenom kulture »vrvichaste keramike«. Pod njenim vplivom je nastala kultura "Unetice". Iz nje se je razvila v letih 1300-1100 BC, v chasu sredine bronaste dobe, znamenita luzhishka kultura.

Po podatkih arheologov in antropologov se je prav tu zachela oblikovati praslovanska skupnost. Kljub vplivom Baltov in Ugrofincev na Vzhodu ter Germanov in Keltov na zahodu je bila to samostojna kultura. Prav nasprotno, luzhishka kultura se je prichela shiriti od srednjega toka Visle in Odre ter od gorskega masiva Karpatov vse do obrezhij Baltika. Zanjo je med drugim znachilna svojstvena keramika ter izdelki iz brona in zheleza: mojstrsko izdelane sekire, nozhi, kopja, srpi.

Slovenskega avtorja so podatki o luzhishki kulturi preprichali ne le zato, ker naj bi bili njeni nosilci Praslovani, ampak predvsem zato, ker ta plemena stari antichni avtorji imenujejo Veneti. »Luzhishka kultura je osnova, iz katere so se razvili Praslovani oz. Veneti« zakljuchuje Jozhko Shavli. (45)

Po razcvetu luzhishke kulture se zachenja razshirjati po Evropi prav s tega podrochja »kultura zharnih grobishch«. Njeni nosilci osvajajo nova in nova podrochja, od Baltika do Jadrana, med drugim tudi podrochje Alp in severa Apeninskega polotoka. Kultura pokopavanja v zharah je povezana s sistemom predstave o posmrtnem zhivljenju. Mnogi znanstveniki ishchejo izvor zharnega pokopa v Sredozemlju in ga pripisujejo Ilircem. Tako kot poljski in cheshki znanstveniki pa tudi Shavli vztraja pri trditvi, da izhaja le-ta iz Srednje Evrope. Trdi, da so bili »nosilci kulture zharnih grobishch Veneti oz. Vendi«. (46)

Na osnovi arheoloshkih najdb je dokazano, da so Veneti postopoma osvojili podrochja sedanje Avstrije, Bavarske, Shvabske in vzhodne Shvice. Tu sta prevladala njihova civilizacija in njihov jezik. To niso bili Kelti, ki so v istem chasu ustvarili latensko kulturo na obmochju danashnje Cheshke in Moravske. V Alpah se je tradicija zharnih grobishch ohranila dolgo, ni pa bila edina znachilnost venetske kulture. V 7. – 8. st. BC dosezhe svoj vrhunec v kulturi Villanova, znani predvsem po umetnishkih situlah, obrednem posodju.

Identifikacija Venetov kot Praslovanov ni poenostavila prvobitnega vprashanja etnogeneze Slovencev, ampak je to vprashanje she dodatno zakomplicirala, kajti zgodovinski viri povprek imenujejo raznorazna plemena in etnose po raznih krajih v Evropi z imenom Veneti. Tudi samo ime Veneti vsak razlaga po svoje: eni znanstveniki izvajajo ime iz korena ven, npr. glagolov »vendere« prodajati oz. »vincere« zmagovati ; drugi pa iz keltskega »uindos« - beli; Shavli skupaj z Borom izvaja etnonim iz slovenskega jezika - »slo-ven-t-ci«. Za boljshe razumevanje avtor sistematizira antichne navedbe o Venetih in jih navaja v naslednjem vrstnem redu s svojimi komentarji:

1. Veneti v Paflagoniji (severno obrezhje Male Azije), ki jih v 9. st. BC omenja v Iliadi Homer (852). Pishe, da je vodja Paflagoncev Pilemon, iz roda Enetov (Enetoj) prishel s posebno vojsko na pomoch oblegani Troji. Na to njegovo opombo se sklicujejo vech ali manj neposredno vsi grshki in latinski pisci, ki omenjajo Venete. Imeujejo jih »Henete«, ker grshchina ni poznala znaka »v« in so ga zato Grki zamenjali s chrko »h«, ki pa so jo izgovarjali nekje med b in v.

2. Veneti v Iliriji, v spodnjem toku Donave, ki jih omenja Herodot v 5. st. BC (I. 196). Tudi Herodot jih imenuje "Eneti" in zato ji je vechina poznejshih zgodovinarjev istovetila z Ilirci, cheprav je po 2. svetovni vojni lingvistika dokazala, da gre za dva popolnoma razlichna etnosa.

3. Veneti severnega Jadrana – o katerih prav tako porocha Herodot (V.9). Latinski avtorji jih imenujejo Veneti in s tem v zvezi pishejo, da jih je po padcu Troje sem pripeljal legendarni vojskovodja Antenor.

4. Veneti v srednji Evropi, ki jih v prvi polovici 1. st. AD omenjata Tacit (Ger., 64) in Plinij (IV, 97) pod imenom Veneti, Venethi in Venedi, prav tako tudi Ptolomej (III, 5) z imenom Venedai. Ta omenja tudi Venetski zaliv (danashnji Gdanski zaliv) in Venetsko pogorje (v Mazuriji oz. Vzhodni Prusiji).

5 Veneti v Galiji (Bretaniji), ki jih omenjajo Cezar, Plinij, Strabon, Ptolomej, Kasij Dio in drugi. Ti so se naseljevali tudi v Britaniji, ki so jo imenovali Venedotia oz. Gwineth.

6. Venetus lacus, tako imenuje danashnje Bodensko jezero Pomponij Mela (III, 24) v 1. st. AD. Mozhnost, da bi to latinsko ime utegnilo pomeniti vodo (vanam) ali pa modro barvo (G. B. Pellegrini), je izkljuchena. Ime Bodensko pa je edinole mozhno izvesti iz besede "voda".

7. Veneti v Laciju, ki jih z imenom Venetulani omenja Plinij (Nat. hist. III, 69). Arheologija potrjuje, da je bilo arijsko prebivalstvo prisotno zhe pred tkim. preseljevanjem narodov, ki se navezuje na obdobje kulture zharnih grobishch na obmochju Albanskih gor in Palatina. (37)

K tem navedbam bi lahko dodali she druge omembe in tudi shtevilne zgodovinske in sodobne etnonime, ki vsebujejo koren Wen-, Wend- Win-, toda kako dokazati, da so bili prav ti Veneti Slovani, ne pa kak drug etnos? Znanstveniki zatrjujejo, da je najzanesljivejsha etnichna identifikacija zgodovinska antropologija, ki jo dopolnjujejo izsledki lingvistov. Najti bi morali stara grobishcha in poleg njih pisne zapise. Jasno pa je po drugi strani tudi, da ima chlovek tendenco ohranjati v kolektivnem spominu stare toponime, ki tako prichajo o prvotni populaciji oz. etnosu.

KAMNI SPREGOVORE

Zhe dolgo je znano, da na obmochju danashnje Nemchije, Avstrije in Italije mnogi toponimi skrivajo v sebi slovanski koren in slovansko besedoslovje. Ni treba biti kak poseben strokovnjak, da chlovek v imenih, kot so n.pr. Rostock, Dresden, Ruegen, Volin, Breslau, Luben, Luebeck, Torino, Milano, Trst razbere slovansko osnovo. Skeptiki se iz tega le norchujejo, cheprav segajo ta imena v davno zgodovino in ni povsem jasno, odkod to ali ono ime izvira in ali lahko to tudi dokazhemo, che je potrebno.

Sodobna znanost trdi, da je izvor toponimov popolnoma dokazljiva stvar. Posebna veja etimologije, vede o pomenu besed, z dokaj veliko natanchnostjo opredeljuje etnichni koren vsake besede. S tem si je pomagal doktor Shavli pri svoji raziskavi venetskih toponimov tako v Sloveniji kot tudi drugod. Razen imen rek, kot sta v Sloveniji Drava in Sava in pa znamenita gora Triglav, najvishja gora Julijskih Alp, simbol Slovenije, je Shavli nashel v Vzhodnih Alpah celo kopico drugih toponimov, ki se nikakor niso mogli pojaviti na tem obmochju shele v srednjem veku. To so na primer med drugim besede kot n.pr. dol-dolina, mel, preval, pech, stol, sedlo, klin, povodje, pregrade, nizhina, holm in druge. (38) Vse te besede tudi Rus brez vsakrshnega spreminjanja lahko sprejme za svoje, che le zna brati latinske chrke.

V osrednjih Alpah, kjer je danes Shvica, del Avstrije in Severne Italije, se je ohranilo mnogo slovanskih imen, cheprav so bila delno latinizirana ali germanizirana. Takshni toponimi so na primer: Strass-strazha, Pullach-polje, Luss-luzhe, Pogliana-poljana, Jerzens, Isar-jezero, Toll-dol, Laas-laz, Piz-shpik, rog-rog, Scuol-skala, Led-led, Topel-duplo, Bregenz-breg, Noga-noga, Camino-kamen, Celo-celo, Bel-bel, Versail-vrshaj. (49)

Takshna mnozhica podobnosti v toponomiji (navajam pa le majhen del teh imen) ne more biti nakljuchna, kot tudi ni nakljuchna slovanska oblika mnogih venetskih besed. Torej lahko mirne dushe trdimo dve stvari; prvich, da venetski jezik ni prishel v Alpe shele za chasa vojn z rimskim imperijem, drugich pa, da je bil venetski jezik rodni jezik tam zhivechih Slovanov.

In zdaj je chas, da se posvetimo glavni uganki Venetov, njihovi pismenosti. Kajti che nam uspe prebrati spomenike pismene kulture Venetov, ki se jih je do danes nabralo nemalo, bo jasna marsikatera stvar in nam ne bo treba izgubljati chasa z reshevanjem ugank. Dolga leta so zahodni znanstveniki poskushali brati venetske tekste na zharah in drugih izkopaninah s pomochjo latinshchine, nemshchine in stare grshchine, ne da bi pri tem prishli do kakshnega smiselnega rezultata. Objavljene so bile odlichne kopije vseh napisov, prevodi mnogih fragmentov s dolgimi komentarji, vendar so napisi in jezik ostali s sedmimi pechati zapechatena skrivnost. V enciklopedijah in v jezikoslovnih uchbenikih so pisci venetski jezik na kratko odpravili z opombo, da gre za starodavni, zhe davno izumrli samostojni jezik, ki spada v indoevropsko skupino, ki je slovnichno blizu keltskemu, ilirskemu in italskemu jeziku: njegova abeceda je kombinacija etrushchanskih pismenk, katerim so dodane dolochene starogrshke, toda sam jezik je pozneje izpodrinila in zamenjala vulgarna latinshchina. Skratka – tudi za venetshchino je veljalo kot za etrushchanski jezik: Etrusca non legatur – etrurshchine se ne da brati.

Skrivnost izvora venetskega jezika in vsebino tekstov pa je uspelo razvozlati slovenskemu znanstveniku Mateju Boru (1913-1993). Najprej moramo povedati, da gre za izredno osebnost. Bor je bil po osnovni izobrazbi jezikoslovec – slavist (doktoriral leta 1937), med vojno partizanski pesnik, po vojni med drugim chlan SAZU in predsednik drushtva slovenskih pisateljev. Bil je tudi dramaturg glavnega slovenskega gledalishcha, prevedel je kar 19 del Shakespeara v slovenshchino, napisal celo vrsto knjig, pesnishkih zbirk in gledalishkih del. S svojo knjigo poezije Popotnik skozi atomski chas je bil eden prvih osveshchenih ekologov v Evropi in knjiga je bila prevedena v vrsto svetovnih jezikov. Njegovo, sicer she ne povsod priznano, grandiozno in genialno zhivljenjsko delo pa je bilo razvozlanje venetskih napisov in venetskega jezika. Vprashanje Venetov je Bora vznemirjalo vse zhivljenje. Pri tem je v svojem okolju naletel na posmeh, obsojanje, zanikanje, priznanje in tudi odkrito sovrazhnost. Danes so njegovi prevodi in razlage retijskih, venetskih in etrushchanskih napisov – realnost. Mnogi jim she danes ostro nasprotujejo in jih obsojajo kot neke vrste sharlatanstvo, le redkokdo pa more mimo njih brez besed.

Kot pripoveduje v knjigi Bor sam, sta ga venetski jezik in pisava dobesedno obsedla. Posebno se ni mogel odtrgati od tkim. atestinskih tablic, ki vsebujejo najvech teksta na enem mestu, razen tega pa so nekatere med njimi tudi najlepshe ohranjene. V tablicah sledijo pismenke nekemu zakonu simetrije, v njih pa se ponavlja tudi nekaj istih besed. Bor se je leta dolgo trudil, da bi jih prebral s pomochjo knjige o venetskem jeziku, ki sta jo s popolnimi reprodukcijami napisov objavila italijanski znanstvenik G. B. Pellegrini in slavni francoski jezikoslovec Michel Lejeune – vendar brez uspeha. Reshitev je prishla shele po tistem, ko je Bor spremenil transkribcijo nekaterih venetskih chrk in zachel venetske tekste brati po svoje. Pokazalo se je, da gre pri »magichni« besedi AKEO, ki se v tablici pojavlja v navpichni vrsti kar shestnajstkrat (che jo beremo v obratni smeri, namrech od zgoraj navzdol, in ne od spodaj navgor, kot sta jo skushala prebrati oba zgoraj omenjena lingvista, pri chemer sta she samovoljno povsem izpustila chrke v zadnji vrstici napisa), za zapis raznih slovnichnih oblik slovenskega glagola »jekati«. Na podlagi tega genialnega dognanja pesniku Boru ni bilo vech tezhko razvozlati she drugih napisov, pri chemer je treba poudariti, da mu je bilo kot slavistu v veliko pomoch znanje slovenskih dialektov in pa seveda njegova pesnishka intuicija.

Tako je Bor lahko med drugim prevedel tudi naslednji napis:

VIDIJ TI K LIMIN PSHIRSH T BGA

videc ti ki tablice shirish tu boga

Bor k vsakemu »prevedenemu« tekstu dodaja she svoj jezikovni komentar s jezikovnimi paralelami tako v slovenskem jeziku in njegovih narechjih kot tudi predvsem v starocerkveni slovanshchini, pa tudi v sanskrtu in v baltskih jezikih. OSTI JAREJ nam nenadoma postane razumljivo voshchilo – ostani mlad. Vseh venetskih napisov je prek 200, bodisi na tablicah, zharah in drugih votivnih objektih, ali pa tudi na kamnitih ploshchah in gorskih skalah. (51)

Obogaten z izkushnjami, pridobljenimi z venetskimi napisi, se je Bor lotil razlage etrushchanskih napisov. Znanost je zbrala veliko podatkov in razlag o Etrushchanih, ki pa so vsi protislovni. Eni menijo, da so bili Etrushchani narod, ki je prishel na Apeninski polotok iz Male Azije, drugi spet, da je njihov izvor nekje na evropskem severovzhodu.Vemo pa, da so Etrushchani sami sebe imenovali Raseni in da so se naselili na Apeninski polotok znatno prej kot Rimljani oz. Latini. Etrushchani-Raseni, ki jih antichni avtorji imenujejo tudi Pelazgi oz. Tirenci, so imeli v tistem chasu najvishje razvito kulturo (7. – 5. st. BC), bili so znani po svoji metalurgiji, svojih svetishchih in kot odlichni vojaki. V mnogochem so bili uchitelji Italcev, predvsem za chasa vladanja etrushchanske dinastije Tarkvincev.

Mateju Boru je uspelo dokazati, da jezik Etrushchanov vsebuje vse bistvene elemente venetske pismenosti. S pomochjo lastne metode ponuja svoj prevod napisov v jeziku Rasenov, tipoloshko sorodnih venetskim. Med njimi so nagrobni in spominski napisi, razna navodila pa tudi shale. V enem izmed napisov je nagovor k Minervi, ki je poznana tudi pod imenom Tinija, v drugem pa se omenja slavni vojskovodja in vladar Avles Belushkes, v tretjem spet navodilo Rasenom, da ne smejo popivati s Hetiti. V relativno dolgem tekstu na dveh zlatih ploshchah je zapisana zgodovina svetishcha, ki je bilo posvecheno boginji Ashtar, ki so jo Raseni imenovali Juna. Hram je zgradil slavni vladar Veljanas. Svetishche je bilo pricha vojn s pirati in Italci, ki so po konchni zmagi zavladali v dezheli. Napis je izredno pomemben, saj vsebuje etnonime, ki spominjajo tako na »Rasene« kot tudi na »Slovene« (42). Po etrushchanskih napisih se je Bor posvetil napisom v retijskem in mezapskem jeziku. Prvi je blizhe venetskemu, drugi pa ilirskemu. S pomochjo slovanskih jezikov je Bor zlahka prebral retijske napise na lovskih amuletih (ritanim vlka – lovechem volka) in na vrchih (Iliriaj la ziovaj - Ilirijo tu zovi).

Budnemu ochesu Bora pa ni ushlo dejstvo, da se v napisih velikokrat pojavljajo etnonimi in cele besede, ki so blizu baltskim. Npr. imeni Veljanas ali pa Belushkes. Bor je kot lingvist poznal teorije o baltsko-slovanskem sorodstvu v chasu donavske dobe, o katerem prichajo istovetne besede iz danashnje litavshchine in iz danashnjih slovenskih dialektov (dunet-doneti; jemt-jemati; paiest-pojesti; sasalit-zasoliti; vartit-vrteti). Prav tako je Bor vedel za verske stike med raznimi slovanskimi svetishchi prek svetishcha luzhishke Retre, predvsem vidne prek kulture zharnih grobishch od Baltika do Jadrana. Sedaj je Bor lahko z gotovostjo zatrdil, da je ta sorodnost in genetska zveza med baltskimi in jadranskimi Veneti dokazana predvsem na osnovi jezika jadranskih Venetov.

Kakshne sploshne sklepe nam daje slovenski pesnik-znanstvenik-lingvist Matej Bor? Njegova odkritja brez vsakega dvoma potrjujejo avtohtonost Slovencev v Srednji Evropi. Slovenci so avtohtoni prebivalci Alp in Podonavja, kjer so mejili na druga slovanska in pribaltska plemena. Kajti tudi ta plemena so bila Veneti, ki so imeli svojo kulturo in svoj jezik. »Edina razlika med Veneti in Praslovani je v njihovi pisavi« (43), zatrjuje lingvist. Veneti so bili sorodniki Etrushchanov, a Etrushchani so se pomeshali s prvotnim prebivalstvom. Slovnica venetskega jezika, shtevilni toponimi in prastari izrazi vse do danes ohranjajo spomin na zhivljenje Praslovanov v Srednji Evropi, cheprav to trmasto zanikajo zahodni znanstveniki in politiki, ki jih je vzgajala in jih she vzgaja protislovanska ideologija.

OD NORIKA DO SAMOVE DRZHAVE

Che bi se spomin na nashe prednike ohranil le v enozlozhnih besedah, toponimih, starih zapisih in na nekaterih muzejskih eksponatih, se niti knjiga Shavlija, Bora in Tomazhicha, she manj pa nash esej, ne bi pojavila v javnosti. Dejstvo pa je, da so kljub temu, da so v toku zgodovine tolikokrat menjala svoja imena in imena svojih kultur, Slovani v Srednji Evropi ohranili svojo drzhavnost do danashnjega dne. Njihova zgodovina je logichna verizhna kontinuiteta rodovnih civilizacij.

Ena izmed prvih drzhavnih tvorb na obmochju danashnje Slovenije je bila provinca Norik (Noricus). Obichajno se Norik omenja skupaj z drugimi dezhelami: Retijo, Panonijo, Ilirijo, ki so bile province v sestavu rimskega imperija. Vsa ta ozemlja so na severovzhodu od Apeninskega polotoka, njihova meja pa je tekla po Donavi in so tako predstavljala mejna obmochja med sredishchem rimskega imperija in zunanjim barbarskim svetom. Rim je bil dolga stoletja vojashko-politichni center antichnega sveta. Dal nam je obilico zgodovinskih spomenikov, dokumentov in bogato literarno tradicijo. Romanizaciji so podlegla ukrochena plemena na zahodu, severu in vzhodu. V vseh rimskih provincah se je shirila rimska kultura in z njo latinshchina kot uradni jezik. Zgodovina narodov je bila prikazana v rimskem duhu: vlogo Italcev, vladajochega razreda, so pretiravali, vlogo podvrzhenih narodov pa omalovazhevali. To tradicijo je prevzel tudi vzhodnorimski imperij – Bizanc. Norik skupaj z Retijo, Panonijo, Dalmacijo, Mezijo in Dakijo je bil vkljuchen v novo dezhelo – Ilirijo. Tu niso vech shirili rimske kulture, temvech bizantinsko krshchanstvo. Drzhavljani te velike dezhele so imeli drzhavljanske pravice in dolzhnosti, kdor pa se ni pokoraval oblasti, je ostal "pogan".

Iz te zgodovinske perspektive moramo razumeti Nestorjeve zapise o Noriku, ki so prishli v nashe letopise. Tudi slovenski znanstveniki so se morali potruditi, da bi lochili zgodovinska dejstva od fantazije in se dokopali do pozabljenih in nepoznanih plasti lastne zgodovine. Alpski Slovani, znani antichnim avtorjem pod imenom Veneti, so bili resnichno pod vplivom Keltov, Rimljanov in Germanov, toda nikoli niso bili popolnoma, ali pa sploh ne, keltizirani, romanizirani ali germanizirani, kot to hoche prikazati uradno zahodno zgodovinopisje. Imeli so svojo lastno, avtohtono civilizacijo in kulturo, ki sta se razvijali na lastni osnovi in v duhu takratnega chasa.

Gospodarska osnova zhivljenja Venetov sta bila poljedelstvo in zhivinoreja. O tem prichajo shtevilne izkopanine in posredni dokazi. Slikarske upodobitve poljedelcev in domachih zhivali najdemo na tkim. situlah iz 5. - 6. st. BC. Plug in soha – dva tipichno slovenska izraza. Prav v obdobju rimske nadvlade je poljedelstvo v Vzhodnih Alpah dozhivelo najvechji razcvet, plug je dobil kolesa, o tem nam porocha Plinij. Grshki pisec Evripid (5. st. BC) pishe, da so Veneti odlichno znali gojiti konje. Upodobitve konj lahko najdemo na mnogih najdbah kultur Villanova, Este in Hallstatt, tudi v Noriku so bili znani konji tako za jezho kot tudi delovni konji.

Veneti so bili dobro oborozheni in so imeli veliko vojsko. Zhe v 15. - 12. st. BC so imeli tezhke meche z litim drzhajem. V hallshtatskem obdobju (800. - 400. BC) so na obmochju danashnje Slovenije, Avstrije, Shvice in Bavarske delali zhelezno orozhje. Izdelki iz norishkega zheleza so bili znani po vsej Evropi. (54)

O razvitosti materialne kulture prichajo med drugim venetske situle – obredne posode, obilno okrashene s prizori iz vsakdanjega zhivljenja Venetov. Avtorji nam v knjigi opishejo nekaj primerov. Ena najlepshih situl je iz kraja Vache blizu Ljubljane, ki je tudi na ovitku knjige. Na njej so upodobljeni prizori iz vsakdanjega zhivljenja Venetov: vojni pohod z jezdecem in zaprezhenim bojnim vozom; kmet, ki goni par volov; muzikant z dudami in poslushalci. Kot eno izmed znachilnosti Protoslovanov lahko omenimo tudi zharni pokop. Ta obichaj je imel poleg vsega drugega tudi svojo umetnishko dimenzijo, pozneje so pokope in grobove spremljali tudi napisi. V Noriku so arheologi nashli nemalo starega nakita (ogrlice, diademe, prstane, sponke) pa tudi kovance iz predrimske dobe. Na enem izmed njih je po trditvah dr. Shavlija na eni strani upodobljen bog Belin (Apolon), na drugi pa jezdec (ilirski).

Vprashanje o verskih predstavah alpskih Venetov ostaja malo raziskano. O njih lahko ugibamo na podlagi arheoloshkih najdb in napisov, na podlagi folklore, lokalnih legend in bajk. Omenili smo ime najvishje slovenske gore Julijskih Alp – Triglav. Prav tako se je imenoval glavni bog pribaltskih Slovanov, katerega svetishche je bilo v danashnjem Shchechinu, glavnem mestu Pomorjanske. Viri pripovedujejo, da so bili tam trije grichi. Trodelna soha boga, ki je simbolizirala tri svetove (nebeshki, zemeljski in podzemeljski svet), je bila iz chistega zlata. Bog Belin, katerega podobo najdemo tudi v knjigi, je bil po trditvah dr. Shavlija za prebivalce Norika in Karantanije bog sonca. Ustreza slovanskemu Belbogu in grshkemu Apolonu. Zanimivo je, da je bilo na mestu svetishcha poganskemu Belinu pozneje zgrajeno svetishche, posvecheno svetemu Bellinu (glej ilirske in rimske napise).

O poganstvu starih Slovanov prichajo napisi, ki jih je prebral Matej Bor, in v katerih sta omenjeni boginji Minerva-Atena in Ashtarta. V knjigi je opisana tudi lepa ljudska legenda o bajeslovnem Zlatorogu, ki je vzporednica praslovanskega mita o jelenu z zlatimi rogovi, ki se pase na donavskem bregu. Tudi stari slovenski obichaj reja pod lipo, ki simbolizira indoevropski mit o drevesu zhivljenja, pricha o prastari tradiciji, ki se je ohranila pri norishkih Venetih, prednikih danashnjih Slovencev.

V antichni dobi je bila druzhba jasno razdeljena na razrede: na kmete, vojake, vojvode, trgovce, kneze. Prebivalci so zhiveli v vashkih skupnostih, tako v hribih kot v dolinah, v tedaj she majhnih mestih pa se je zhe zachela pojavljati aristokracija. Kmetije so se zdruzhevale v vashke skupnosti, ki jim je nacheloval vashki svet »sosednja«. Ko je bilo treba z oblastjo reshevati pomembnejsha vprashanja, je sosednja poslala v mesto svojega predstavnika na tkim. »pojezdo«, ko pa je shlo za she pomembnejsha vprashanja, so sklicali tako imenovano »veche«. Ta obichaj popolnoma ustreza ureditvi, ki je bila v veljavi v starem Novgorodu, kjer se je ob taki prilozhnosti prav tako zbralo mestno »veche«.

Ko so Rimljani prikljuchili Norik in sosednje province k svojemu imperiju, so uvedli na teh ozemljih tudi svoje zakone. Toda centralna rimska oblast je morala uposhtevati tudi krajevne obichaje in navade. Tako so Slovenci, zhivechi v Noriku, pozneje dobili tudi pravno potrditev svoje lastne zakonodaje, ki je prishla v zgodovino pod imenom: institutio sclavenica (slovenski pravni red) in communis omnium slavica lex (sploshni slovenski zakonik). Pravni dokumenti so bili enako zapisani tudi v kraljestvih Gotov, Langobardov in Alemanov.

Tako se je venetsko prebivalstvo postopoma vkljuchevalo v sistem imperija. Bili so enakopravni z drzhavljani Rima, kot je to uvedel cesar Karakala (Caracalla) na podlagi drzhavljanskega prava (ius civile), pisno pa potrdil cesar Dioklecijan. Aristokracija Norika se je verjetno v tem chasu romanizirala in tudi sprejela krshchansko vero. V knjigi najdemo unikatni portret norishke plemkinje na kamniti ploshchi iz 2. st. AD. Izraz obraza, oblachila in nakit mochno kazhejo na njeno slovanstvo.

Pregled dogodkov zgodnjega krshchanstva je glavna tema obshirnega prispevka Ivana Tomazhicha, katolishkega duhovnika in raziskovalca. (55) Raziskave svojih dveh kolegov dopolnjuje z dragocenimi detajli in podatki, med drugim pripoveduje o tem, kako je Odoaker postal vladar notranjega Norika. Z velikansko vojsko barbarov, med katerimi ni bilo malo slovanskih najemnikov, je vpadel v rimski imperij. Rimljani pa so mu ponudili mesto vojskovodje in namestnika imperatorja. Sprva je Odoaker to ponudbo sprejel, vendar je kmalu zatem (leta 476) odstavil Romula Avgustula. Notranji Norik je ostal pod njegovo oblastjo, dokler ni tudi njega premagal Teodorik, kralj Gotov.

Chez dve stoletji, ko je oblast Rimljanov zhe oslabela, je Norik postal osnova nove zdruzhbe Slovencev – Karantanije, ki je nastala okoli Krnskega gradu na danashnjem avstrijskem Koroshkem. V 7. st. so se Karantanci zdruzhili s sosednjimi Slovani – Chehi, Moravci, Luzhishkimi Vendi, Polabskimi Slovani – in se pod vodstvom kneza Sama osvobodili izpod ogrskega jarma. Svobodna slovanska drzhava se je v chasu med leti 623-658 razprostirala od Jadrana do danashnje severne Nemchije. Po smrti legendarnega Sama je velika drzhava razpadla, toda Karantanija je ohranila svojo samostojnost. Potem je padla pod vpliv Frankov, nato pa she vechkrat pod razne vladarje in pokrovitelje: Avstrijce, Madzhare, Jugoslovane, a je vedno znala ohraniti svojo chast in dostojanstvo. O tem govori tretji del knjige izpod peresa patra Tomazhicha. (56)

NOVI PROBLEMI IN NOVE PERSPEKTIVE

V knjigi slovenskih znanstvenikov Veneti, prvi tvorci evropske druzhbe je nacheta cela vrsta novih vprashanj, ki zahtevajo mnozhico komentarjev in popolnoma novo razumevanje. Kar nekaj chasa bo potrebno, da se vodilni ruski znanstveniki z dovolj truda seznanijo s temami te zanimive knjige, cheprav tudi ruska znanost v zadnjih letih ni stala krizhem rok. Prishlo je do obilice novih odkritij v zvezi s slovansko zgodovino in etnogenezo Slovanov, s katerimi pa slovenski kolegi zhal she niso bili seznanjeni. Do neposredne izmenjave informacij in neposrednega dialoga o venetskem vprashanju tako zhal she ni prishlo.

Prichujochi esej je prvi skromni poizkus seznaniti javnost z rezultati raziskav obeh strani, jih med seboj primerjati in poskusiti analizirati. Avtor tega zapisa ni strokovnjak arheolog in nima nikakrshnega namena zapisati v tem prispevku dokonchno resnico. Vendar lahko osnovne probleme venetskega vprashanja razume vsak normalno razmishljajoch bralec, tem bolj pa seveda poklicni zgodovinar. Naj zato pristopim h konchnemu povzetku tega eseja.

Gledano globalno, ima knjiga slovenskih avtorjev nedvomno pozitiven naboj. Zapisali so obilico novih dejstev in podatkov, jih obrazlozhili in tako v novi generaciji znanstvenikov vzbudili nov val zanimanja. In tudi che je v delu slovenskih avtorjev, ki jih njihovi nasprotniki ironichno imenujejo »amaterje«, kopica netochnosti, zgreshenih trditev, »kiksov«, imajo njihova izvajanja vseeno ogromno vrednost za tiste, ki se iskreno zhele znajti v problematiki slovanske etnogeneze.

Najpreprichljiveje argumentirano in natanchno je v knjigi obdelana tema izvora Slovencev v Vzhodnih Alpah. Njihova materialna kultura, gospodarska in socialna struktura, mitologija in pismenost so podane z vsemi podrobnostmi, tako da se lahko vsakdo brez najmanjshega dvoma strinja s tezo o slovanstvu Venetov. Ko chlovek prebere knjigo, ne ostane niti najmanjshi dvom o tem, da Sloveni oz. Slovani niso prishli na to obmochje Srednje Evrope v chasu tkim. vzhodnoslovanske ekpanzije v 6. st. prek Donave, temvech bistveno prej. Dovolj jasno je prikazana tudi povezava med alpskimi Slovani in nosilci luzhishke kulture, n.pr. jantarska pot z Baltika na Jadran in v Sredozemlje. Vendar pa identifikacija baltskih Venetov kot Slovanov sprozha veliko novih vprashanj, ki zahtevajo dodatne raziskave.

Dovolj pa ni dokumentirana hipoteza o sorodstvu maloazijskih Venetov z evropskimi. V tej zvezi so avtorji manj preprichljivi. Obetajoche rezultate nam daje razvozlanje venetske pismenosti, po mnenju Bora sorodne retijskemu in etrushchanskemu jeziku. Tudi dedishchina Etrushchanov, ki shteje tisoche pisnih spomenikov, je danes she premalo raziskana, da bi lahko delali dokonchne sklepe. Morda pa bo prav knjiga slovenskih znanstvenikov pomagala reshiti tudi uganko Etrushchanov?

Da pa ne bi dobronamernosti tega pisanja bralec razumel kot nekakshno nekritichno apologijo, naj opozorim na nekatere pomanjkljivosti te knjige. Prvo, kar opazimo, je kompozicijska mozaichnost zbornika, strukturni nered podatkov in navedb ter ilustracij, raztresenih po raznih poglavjih, mnogokratno ponavljanje, ne vedno opravichljivo skakanje z ene teme na drugo. To je deloma razumljivo zaradi preobtezhenosti z ogromno kolichino informacij in z njihovo vsebino.

V ochi pa bode tudi ideloshki naboj raziskav. Vsi trije znanstveniki kritizirajo nemshko zgodovinsko sholo, pri tem pa zavestno ignorirajo tudi nemshke znanstvene izsledke, ki govore v prid Slovanov. Obenem avtorji stalno poudarjajo svojo distanco do slovanskih bratov na jugovzhodu: Srbov, Hrvatov, Chrnogorcev in Bolgarov. Deloma je temu vzrok neprijetna komunistichna dedishchina SFRJ in ideologija ilirizma, jugoslovanske variante panslavizma, in morda deloma tudi dandanashnja pretirana prozahodna usmeritev republike Slovenije.

V okvir mojega pisanja ne sodi kritika dejanskih netochnosti in napak, ki so prisotne tako kot v vsakem znanstvenem delu. V delu, kjer dr. Shavli govori o socialno-ekonomski organiziranosti Venetov, trdi, da je stari pomen besede »vas« v pomenu zveze oz. veze – pomenila je skupnost kmetij in njihove zemlje le pri alpskih Slovanih. Po njegovem mnenju juzhni in vzhodni Slovani uporabljajo za opis istega fenomena izraz, kot so n.pr. »selo«, »mir«, »rod«. »To dejstvo – pravi Shavli – pomeni popolnoma drugo obliko druzhbene organiziranosti teh narodov«. (57) V zvezi s tem naj omenim, da je ruska beseda »vesj« dobro poznana ruskim znanstvenikom. V pomenu naselja (»selco«, »selenie«, »derevnja«) ta beseda ni bila razprostranjena le v Alpah, ampak povsod, kjer so se Slovani naseljevali, she prav posebej pa v Novgorodski Rusiji. To dejstvo je jasno zapisano v slovarju V. I. Dalja. Beseda »vesj« se je v ruskem jeziku ohranila do danashnjega dne v izrazu »gorody i vesi« – mesta in vasi, kar pomeni n.pr. sporochiti nekaj »mestom in vasem« – objaviti nekaj celemu svetu. (58)

Takshni in podobni popravki nikakor ne zmanjshujejo v celoti vrednosti dela slovenskih avtorjev. Pravzaprav nam le pomagajo, da bolje razjasnimo zgodovinske resnice. Ravno gospod Shavli v vsem svojem izvajanju prav posebej vabi zainteresirane bralce k diskusiji in dobronamerni kritiki. Zato tudi sam upam, da bodo slovenski kolegi sprejeli nasha razmishljanja, pripombe in dopolnitve kot izraz nashega sposhtovanja in pozornosti.

Mnogi posamezni vidiki venetskega vprashanja imajo svoje korenine na koncu koncev v sploshnih vprashanjih zgodovinske metodologije, kronologije in poznavanja virov. Na zachetku je prav zaradi tega nujno podati zanesljivo zgodovinsko retrospektivo, izdelati dovolj tochen sistem koordinat in ga vsestransko preveriti. Le takshna stalna kontrola nam lahko pomaga odstraniti odstopanja v to ali ono stran in s tem precizirati mnozhico detajlov.

PROPADLE CIVILIZACIJE: ARKTIKA, ARATTA, VINCHA

Sodobna znanost nam lahko da tako arheoloshke kot lingvistichne podatke o evropski civilizaciji za ves evrazijski kontinent za desetine tisochletij. Da pa bi lahko bolje razumeli in analizirali prazgodovino, bomo evropsko zgodovino razdelili na naslednja kronoloshka obdobja:

1) od legendarnega velikega potopa (okoli 10.000 let BC) do trojanske vojne (1200 BC)

2) od padca Troje (Homerjevega Iliona) do ustanovitve Rima (8. st. BC)

3) od ustanovitve Rima do nastanka krshchanstva

4) od zachetka nashega shtetja do nastanka ruske drzhave Rurikov (9. st. AD).

Najstarejsha, tkim. predzgodovinska doba je dobro raziskana s stalishcha astronomije, geologije in mitologije. Zachenja se z globalno katastrofo, ki jo je povzrochil dvig vode v oceanih in ki jo je svetovna zgodovina oznachila kot veliki potop. To je doba stare kamene dobe, paleolitika, ko se je zachel umikati na sever evrazijski ledenik in se je zachela velika klimatska otoplitev na nashem kontinentu.

Vechina zgodovinarjev, tudi strokovnjakov za evropsko prazgodovino, je mnenja, da se nima smisla poglabljati v te arhaichne chase, cheprav se je o chasih pred velikim potopom ohranilo nemalo legend, kot je na primer med drugim Platonov zapis o Atlantidi. Vendar se vseeno najdejo entuziasti, ki razikujejo stare mite in poskushajo z njihovo pomochjo rekonstruirati to najstarejsho zgodovino. Tu nimam namena razlagati teorije o premiku zemeljske osi in o nastanku kontinentov, ampak naj le na kratko omenim tkim. »hiperborejsko teorijo«. Njeni zagovorniki (G. Warren, H. Wirt, B. G. Tilak, J. Jelachich) zastopajo mnenje, da je bil v chasu davne zgodovine na podrochju danashnjega polarnega kroga tkim. paleokontinent, ki ga imenujejo Arktida oz. Arktoda. (59) Do velikega potopa je na tem kontinentu vladalo subtropsko podnebje in tam so zhiveli predniki danashnjih Arijcev – Hiperborejci; tu se je zachela in od tod se je razshirila bela rasa in njena civilizacija. Sodobni raziskovalci mitologije, sakralne geografije in runologije (N. Guseva, A. Dugin, V. Demin, S. Zharnikova) so nashli obilico argumentov, ki podpirajo njihovo teorijo, cheprav ji drugi znanstveniki ostro nasprotujejo. (60)

V obdobju mlajshega neolitika (6.-4. tis. BC) se je zachela formirati tkim. "indoevropska skupnost" plemen z istimi koreninami in s sorodnimi jeziki. V Evraziji se je razvila kultura, ki nam je med drugim zapustila neprekosljive spomenike chloveshkega uma, dela, kot so Rigveda, Avesta, Mahabharata, Iliada in Odiseja.

Lingvista V. V. Ivanov in G. V. Gamkrelidze menita, da se je indoevropska jezikovna in kulturna skupnost zachela razvijati na obmochju Prednje Azije in Sredozemlja nekje v 4. tis. BC. S pomochjo dokaj komplicirane metodologije strukturalne in primerjalne lingvistike, ki jo je razvil R. Jakobson, sta ruska znanstvenika na osnovi nekaterih kljuchnih jezikovnih izrazov rekonstruirala indoevropski prajezik in njegov izrazoslovni svet. Posebno vlogo pri rekonstrukciji te protokulture pripisujeta anatolskim plemenom, ki so v chasu hetitskega kraljestva (torej do padca Troje) zhivela v Mali Aziji. Hkrati pa ne zanikata mozhnosti, da so v tistem chasu Indoevropejci zhiveli tudi kje drugje. (61)

To teorijo potrjujejo drugi znanstveniki, ki pa uporabljajojo druge znanstvene metode (Nostratichna druzhina jezikov V. Iljicha–Sviticha, Pradomovina arijcev E. Kuzmine, Zgodovina Evrazije A. Gudz–Markova). (62) Vodilni "evrazijski" ideolog in lingvist N. Trubeckoj, ki se kritichno izrazha o teoriji enega samega prajezika, razume izraz "indoevropski" v strogo jezikoslovnem smislu. To ni neka abstraktna oz. zgodovinska zdruzhba plemen, ampak zdruzhba ljudi raznih chasov in narodov, ki govore razne jezike tkim. "indoevropske druzhine", kar je samo po sebi le znanstveni izraz, ki se je kot tak pojavil v 19. stoletju v kabinetih evropskih znanstvenikov. (63)

Profesor Safronov je avtor fundamentalnega dela Indoevropske pradomovine (1989). Meni, da ne moremo govoriti le o enem izvoru bele rase. Indoevropska civilizacija se je razvijala sochasno na najmanj treh podrochjih: v Mali Aziji, na Balkanu in v Srednji Evropi. S pomochjo najnovejshih arheoloshkih odkritij zadnjih nekaj desetletij Safronov zasleduje potek preseljevanj davnih Indoarijcev, Iranoarijcev, Protohetitov in Protogrkov od 7. tis. BC pa do danes. Pomembno mesto v njegovih shtudijah zavzema kultura Vincha (sredina 5. pa do konca 4. tis. BC), ki jo shteje za najstarejsho evropsko civilizacijo, starejsho od civilizacij Mezopotamije, Nila in Inda. Dosegla je ne samo visoko stopnjo razvoja, obvladala zahtevno arhitekturo, imela visoko materialno kulturo, ampak je imela tudi svojo pisavo, ki do sedaj zhal she ni razvozlana, svojo vero, razvito druzhbeno hierarhijo in razvite odnose s svojimi sosedi. »Kultura Vincha je imela v tedanji Evropi podobno vlogo kot jo je imela pozneje Grchija s svojim vplivom na barbarski svet. Podobnost teh dveh kultur je v njunem mochnem vplivu na tedanji svet (kolonizacija, trgovina, potovanja, ne pa vojne).« Iz kulture Vinche so izshle po njegovem mnenju kulture Sopot-Lendel na Hrvashkem in v Sloveniji, bichka kultura na danashnjem Madzharskem, Binja – v zahodni Slovashki in Luzhanki v 5.-4. st. BC. (64)

Tega dejstva ni prezrl Ivan Tomazhich, ki posebej poudarja pomembnost Vinche v poglavju Nove smeri. Pri tem se Tomazhich opira na obshirne raziskave svetovnoznanega srbskega znanstvenika prof. Borivoja Peshiжa, ki je v svojih zadnjih shtudijah prav na podlagi Borovega tolmachenja primerjal pismenke iz Vinche z venetskimi napisi. Kot to dokazujejo arheoloshke najdbe, je bila Vincha vezni chlen med maloazijskimi in evropskimi kulturami ter nam prav zato lahko pomaga razjasniti vprashanje o medsebojnem vplivu in prioriteti raznih kultur tistega chasa. (65)

Koncepcijo Safronova bistveno dopolnjuje delo J. A. Shilova, ki v svoji doktorski disertaciji Pradomovina Arijcev analizira arheoloshke najdbe v kurganih na severnih obalah Chrnega morja. Z istimi vprashanji se ukvarja tudi v svojih drugih knjigah, n.pr. Poti Arijcev in Ruska pradomovina. Tako po svoje dopolnjuje delo V. N. Danilenka, specialista kosmonologije starih kultur, ki je skupaj z A. G. Kivishinom raziskoval izkopaninine znamenite kamnite gomile (3. tis. BC), kjer so v jamah in pesku nashli tablice z najstarejshimi chrkami in napisi v svetu. Ta najdba je del najstarejshe arijske civilizacije Aratta v Evraziji; navezuje se na najdbe iz 12.-13. tis. BC. V 7. tis. BC pa je center te civilizacije postala Mala Azija, kjer so arheologi odkopali sveto mesto z desetinami templjev (Chatal huyuk). A. Shilov meni, da so prav iz arijske Aratte nastale sumerska Arata, iranska Arta, etrushchanska Artana, staroruska Arsanija, grshki Ortopolis in ukrajinski Artaplot. Od tu izvirajo Praslovani – Pelazgi, katerih ime je povezano z zgodovino Troje. Na poti iz Poddnjeprovja v Trojado, po tkim. »trojanski poti«, najdemo ostanke hiperborejskega boga Zevsa-Diva in Latone-Lade.

V 17.-9. st. BC (dolgo pred in takoj po trojanski vojni) se je vechina slovanskih Lelegov, Brezanov, Venedov in drugih preselila v Etrurijo, kjer so dobili ime Etrushchanov, med njimi pa so prevladovali Rusi-Raseni. Nekatera od teh plemen, Veneti n.pr., so se postopoma zacheli po »jantarski poti« premikati proti severu – v Pribaltik, na levi breg Donave, kjer jih antichni pisci v zachetku prvega tisochstoletja BC najdejo kot nedvomno slovanska plemena. Prav zaradi tega, pravi Shilov, sta ruska znanstvenika F. Volanski in E. Klasen lahko tako preprichljivo prebrala na osnovi slovanskih jezikov trojansko – etrushchansko pismenost.

ETRUSHCHANI – TO SO PELAZGI IN TIRENCI

Hipoteze ruskih znanstvenikov 19. stoletja je bistveno dopolnil znanstvenik A. Nemirovski. V svoji raziskavi Etrushchani – od mita do zgodovine (Moskva 1983) nam daje podroben pregled vse dostopne literature na to temo. Ne brez ironije pishe o nestrpni etruskomaniji Italijanov (Dempster, Santangelo), o nemshkem superkriticizmu (Mezer, Vilamovity-Mellendorf), o romantichnem rusocentrizmu (Chertkov), potem pa na podlagi preverjenih podatkov zgradi svojo sliko tega realnega etnosa. Jedro Etrushchanov so bili Pelazgi, najstarejshi prebivalci Grchije, njihovo sredishche pa je bilo v Tesaliji. Po trojanski vojni, po vpadu Dorcev na Balkan in po razpadu Miken so Pelazgi kolonizirali del Apeninskega polotoka med rekama Arno in Tibero. Tam so se povezali s Tirenci, ki so prishli iz Male Azije in ki so nekaj chasa zhiveli na Sardiniji. »Nova kultura, ki jo lahko od leta 700 BC imenujemo etrushchanska – pravi Nemirov – je bila zmes pelazgo-italske (Villanova) in tirenske.« (67)

Nemirovski v svojih izvajanjih ne uporablja izraza "Raseni" in zdi se, da ne verjame, da bi se tako tudi sami imenovali, kakor menijo mnogi drugi avtorji (Grinjevich, Shcherbakov, Abrashkin in dr.). Tudi ne omenja kavkashke teorije akademika Marra o selitvi "rasenske veje" Jafetitov (oz. rushske skupine) z juzhnega brega Vanskega jezera prek Male Azije na Balkan in v Sredozemlje ali pa nemshke hipoteze K. Muellerja o sorodnosti med Reti in Raseni.

Etrushchani in njihovi predniki Pelazgi-Tirenci so imeli velik vpliv na nastanek grshke in rimske kulture. Predniki ali pa vsaj najblizhji sorodniki antichnih bogov Zevsa, Minerve, Junone, Semele, Apolona, Marsa, Neptuna so bili etrushchanski bogovi Tin, Menrva, Uni, Aplu, Semla, Maris, Netun. Junak Herkul, ki se je proslavil s svojimi junashtvi in so ga bogovi vzeli k sebi na Olimp, je bil Etrushchanom poznan kot Herkle in so ga imeli za svojega pradeda. Tu ne gre za nova poimenovanja, ampak za genetichno kontinuiteto. Pelazgi, ki jih omenja zhe Homer, so bili eden izmed prvobitnih, avtohtonih etnosov v Heladi. Kot porocha Ajshil, so imeli obshirno kraljestvo od Tesalije do Argosa in Halkidike, sam Herodot pa porocha, da se je tudi cela Grchija prvotno imenovala Pelazgija. (68)

Rimljani so priznavali zasluge Etrushchanov na mnogih podrochjih; imeli so jih za svoje prednike in uchitelje v religiji, medicini, upodobljajochi umetnosti, glasbi, gradbenishtvu, v vojnih in pomorskih znanjih. Imeli so biti na kaj ponosni. Za chasa vladanja Tarkvincev je bil Rim obdan z debelim obzidjem in je postal prvo mesto v Italiji. V dolini Murcija je bil postavljen stadion za 60.000 gledalcev. S sistemom kanalov so Etrushchani osushili velika mochvirja, na njih so postavili svoja pristanishcha in mesta. V Rimu in drugih mestih so zgradili mestno kanalizacijo. Svoja svetishcha in grobnice so okrashevali z realistichnimi kipi iz brona in s slikami, prvimi na podrochju danashnje Italije. In kdo ni slishal o magiji Etrushchanov? Njihovi duhovni so prerokovali iz jeter. V 20. stoletju so nashli med izkopaninami model chloveshkih jeter z imeni bogov, ki je postal pomemben element za nadaljnje raziskovanje Etrushchanov in njihove kulture. Pogrebne zhare, glasbeni instrumenti, gledalishke maske, simboli oblasti, orozhje in tudi legendarna volkulja, ki doji Romula in Rema – vse to je zapushchina Etrushchanov.

Glede nashega vprashanja Venetov pa je najpomembnejshe raziskati, kako so Etrushchani-Tirenci vplivali na severno Italijo in na srednjo ter vzhodno Evropo. Potem ko si je rimska oblast podvrgla pelazgijska mesta Tarkvinijo, Cere, Vulchi, Sardinijo in zagotovila varnost morske poti med Apeninskim in Pirenejskim polotokom, se je etrushchanska kultura umaknila v obmochje danashnjega Arezza in Perugie. Etrushchanska mesta so zachela organizirati kopenske trgovske poti med Italijo in severnimi dezhelami. »Ta trgovina, ki je uporabljala alpske prelaze Brenner in St. Gothard«, pishe Nemirovski, »je bila v razcvetu od 5. st. BC dalje in je pustila svoje sledove v danashnji Avstriji, Franciji, Nemchiji, na Poljskem, vse do Skandinavije.« Etrushchansko orozhje in domache izdelke so nashli na obmochju bivshe Jugoslavije, Madzharske in na bregovih Chrnega morja. Razumljivo je, da so to pot uporabljali tudi drugi narodi, vendar so imeli Etrushchani odlochilno vlogo. V tem chasu se je zachela tudi etrushchanska kolonizacija Padske nizhine in jadranske obale vse do Benetk, hkrati pa raste kulturni vpliv na alpska plemena, kateremu nekateri znanstveniki pripisujejo tudi pojav pismenosti pri teh narodih. (69)

Veliko bi nam lahko povedali etrushchanski napisi. Doslej jih je bilo najdenih vech kot deset tisoch, vendar so uspehi znanstvenikov dokaj skromni. Razlagajo in berejo ta razmeroma pozni fonetichni jezik s pomochjo linearne pisave, pri tem pa so tolmachenja protislovna, velikokrat izkljuchujejo sama sebe.

Razvoj je bil nekoliko hitrejshi po tistem, ko so nashli bakreni model jeter z imeni bogov in znamenite zlate ploshche iz Pirge z vzporednim tekstom v etrushchanskem in fenichanskem jeziku. Kljub temu prevajalci niso uspeli najti skupnega jezika. Kot primer naj nevedem tri razlichna tolmachenja tega napisa, ki so ga prevedli A. Nemirovski, G. Grinjevich in M. Bor.

Nemirovski gleda na ta tekst izredno previdno, bolj kot opazovalec in sistematik, manj kot pionir-raziskovalec. Najprej napise klasificira, analizira imena in toponime ter navaja izsledke po njegovem najzanesljivejshih zahodnih znanstvenikov. Tekst prvega stavka te ploshche, posvechene boginji Uni, se v njegovem prevodu glasi takole: »Ta votiv in ti hramski darovi so bili zhrtvovani boginji Junoni-Ashtarti. Podaril jih je svetishchu in zgradbam vladar Tefanij Veljan v chasu potem, ko je zabil zhebelj, po bozhji volji«. (70)

Popolnoma drugachen smisel je v istem tekstu videl Matej Bor. Tudi zanj je jezik Rasenov protoslovanski, toda on ga bere s pomochjo venetske pismenosti. Prevod te pergijske tablice zachenja takole: »Ta tempelj je kot hram ozval utehe Junone ali Ashtarte, prijemshi za mech ovod vojvoda Velianas, poslanik slovenji, ko ga je postavil«. (71) Dalje pishe, da so mesto in tempelj po njegovi smrti napadli pirati, ga zavzeli Itali in od takrat zhive tu Itali.

Kot je razvidno, je interpretacija Mateja Bora blizu Nemirovskemu, cheprav bere tekst po drugachnih pravilih. Glavna razlika je v interpretaciji »Velianas sal cluvenias«. Bor je mnenja, da gre za slovenskega vojvodo Veljanosa, Nemirovski pa meni, da je tu omenjen obichaj zabijanja zheblja. Tak magichni obred je bil dejansko v rabi in je bil povezan s kultom boginje Nortije, o chemer pozneje.

Nash sodobnik G. S. Grinjevich, avtor knjige Praslovanska pismenost, rezultati deshifriranja (Moskva 1993) kritizira v bistvu vse dosedanje poskuse chitati etrushchanske tekste s pomochjo paralelnega fenichanskega teksta. Meni, da je bila glavna napaka zahodnih raziskovalcev v tem, da niso razumeli oz. niso pristali na zlogovne interpretacije rasenskega jezika, ki je po svojem izvoru praslovanski. Za predstavitev 28 chrk te abecede so uporabljali prek 50 razlichnih znakov, drugo napako pa so delali s tem, da so poskushali tekste brati z desne na levo, kot pri semitskih jezikih: »Etrushchanski napisi, che jih beremo z desne na levo in le s pomochjo znanih etrushchanskih chrk – pishe Grinjevich – nimajo nobenega smisla«. (72) Grinjevich je razvil svojo metodologijo, k vsaki chrki teksta dodaja ustrezajochi zlog in tako sam podaja novo interpretacijo teksta na teh dveh tablicah. Po njegovem je tekst navodilo, kako skrbeti za vinograd (celega teksta ni prevedel). V Grinjevichevi verziji, kjer je k vsaki chrki dodan ustrezajochi zlog, gre po njegovem za navodilo, kako s cepljenjem trte povechati prispevek vinograda. Vinogradniku se priporocha »pricepiti cvetocho vitico, ki daje bolj sochne sadove, na trto«.

Tako jasne razlike v interpretacije enega in istega teksta, dokazujejo, da zhe same metode raznih znanstvenikov potrebujejo dodatno kontrolo. Najvech uspeha bo imel znanstvenik, ki bo razvil pravo metodologijo, osvobojeno etnichnih in politichnih predsodkov. Ker pa lezhi kljuch tudi v slovnici starih jezikov, poskushajo znanstveniki priti globlje v zgodovino raznih pismenosti in najti odgovor tudi na vprashanje, komu oz. kateri skupini Pelazgi, predniki Etrushchanov, pravzaprav pripadajo.

Eden izmed prvih znanstvenikov, ki je posvetil svoje delo prav najglobljim indoevropskim ostankom v starogrshkem jeziku, je V. Georgiev. Najstarejsho plast imenuje »protoilirsko«, naslednjo pa »pelazgijsko«, podobno kot jugoslovanski znanstvenik M. Budimir, ki je raziskoval pelazgijske toponime v Italiji, Anatoliji, Iliriji in na Kavkazu. Pri tem je Georgiev ta sloj navezal na hetitski jezik in ga primerjal z albanskim in armenskim. (73)

Drugi znanstveniki so mnenja, da nima smisla iskati izvora Pelazgov v Mali Aziji. Tako J. Otkupscikov v svoji raziskavi Predgrshki substrat (1988) dokazuje, da je bila na Balkanu zhe v 5. tis. BC razvita visoka civilizacija s svojim jezikom in pismenkami – jezik pa je bil skupek substratov: protogrshkega, trachanskega, frigijskega, makedonskega in karijskega. (74)

Abecedo, ki je bila pred Grki, navaja tudi M. Gimbutas (1973). Ta pismenost, ki je sestavljena iz piktografskih znakov linearnega tipa, je rezultat she starejshe balkanske kulture 7.-6. tis. BC, ki je bila povezana z Malo Azijo.

Kritichni znanstveniki ne govore radi o nekem prajeziku oz. samo enem starem substratu, ampak kar o nekaj plasteh substrata. Tako na primer L. Gindin v jeziku Pelazgov navaja tri sloje: predindoevropski (egejski), indoevropski pelazgo-trachanski in indoevropsko-anatolijski.

A. Nemirovski ni privzel hipoteze slovanskih kolegov. Tako kot vechina pretezhno zahodnih etruskologov, tudi on zastopa mnenje, da jezik potomcev Pelazgov »ne sodi v indoevropsko skupino jezikov.« Etimoloshka metoda, ki se opira na slovansko leksiko in gramatiko, je po njegovem mnenju napachna, cheprav sam osebno ne nasprotuje rezultatom primerjalnega jezikoslovja. (76)

V nasprotju z etrushchanskim pa sodobna znanost prishteva venetski jezik k indoevropskim jezikom, cheprav ga ima za nekaj posebnega. Venetski teksti 5.-1. st. BC (vsega jih je okoli 200) so sorodni paleobalkanski pismenosti, kar je opazil M. Bor. V obeh jezikih je mogoche najti skupne korene iz chasa Pelazgov, iz chasov, ko se je ta narod po padcu Troje preseljeval. Arheoloshke najdbe pa imajo znachilnosti luzhishke kulture.

VANDALI

Goti so se vojskovali skupaj z mnogoshtevilnim plemenom Vandalov, ki so preplavili celo Evropo in v severni Afriki ustanovili znamenito Vandalsko kraljestvo. V sodobnem zgodovinopisju se je utrdilo mnenje, da so bili Vandali germanskega porekla, kar pa sploh ni dokazano.

Mauro Orbini, Dalmatinec, ki je pisal o poreklu Slovanov v 17. st., trdi, da Vandali niso bili Germani. To trditev je povzel iz knjige Zgodovina Vandalov Alberta Krancija, ki se je izgubila; v njej pishe: »Vandali in Slovani so bili en narod.« Ime so dobili po reki, kjer so ti predniki Slovanov zhiveli, nato pa so se razshirili po vsej Evropi. »Vandali niso imeli le enega imena, temvech veliko imen kot n.pr. Vandali, Venedi, Vendi, Heneti, Veneti, Viniti, Slovani in na koncu Vali.« Med njihovimi poveljniki nashteva Radigasta, Rajmira, Sanka, Odoakra in druge, njihova dela pa so opisana v mnogih virih. Kot najlepshi dokaz navaja Orbini v svoji knjigi primerjalni slovar vandalskih in slovanskih besed iz knjige Karla Vagrijskega, ki nam daje lepe jezikoslovne vzporednice. (103)

Vandali so postali znani v zachetku 5. stoletja, ko so skupaj s Svevi in Burgundi napadli Rim. Njihovo vojsko je vodil Radigast (Radogajs). To ime je bilo ime boga Obodritov Radogosta, njegov kip je stal v kultnem svetishchu Retra, verskem sredishchu baltskih Slovanov. Elitne sile Radigasta so imele 12.000 vojakov, cela vojska pa med 200.000 in 400.000 ljudi, skupaj z zhenskami in suzhnji, ki so se mu pridruzhili ob Baltiku in ob Donavi. Leta 406 so se pojavili v severni Italiji, kjer so oropali in razrushili mnogo mest. Radigast, ki se je zaklel, da od Rima ne ostane kamen na kamnu in da prizhene pomembne rimske senatorje kot darilne zhrtve v svoja baltska svetishcha, je prishel skoraj do Rima, ko je umrl. (104)

Njegovo poslanstvo sta nadaljevala Gunterih in Gejzerih. Njun rojak Stilihon (365-408) je bil varuh mladoletnega imperatorja Honorija, bil nekaj chasa glavni vodja rimskih vojsk, svoja zadnja leta pa je prezhivel kot upravitelj zahodnega rimskega cesarstva. Boril se je z vojskami Gotov, omogochil napad Vandalov v Galiji, z njihovo pomochjo porazil Franke in poslal barbarsko vojsko na Pirenejski polotok.

Zdruzhena vojska Alanov, Vandalov in Svevov je pod vodstvom kralja Gunteriha, sina Godogizla, leta 409 chez Pireneje prishla v zahodno Shpanijo. Tu so premagali veliko vojsko Rimljanov, ustanovili svojo drzhavo in si razdelili dezhelo. Vandalom je pripadel del Galicije, ki si so jo razdelili s Svevi, in vsa danashnja Andaluzija. Gunterih je postal prvi vandalski kralj in je tam vladal 18 let. (V. N. Tatishchev je mnenja, da je Gunterih le latinsko zapisano slovansko ime Gonsorok – Gosjachek). Pod pritiskom nasprotnikov so Vandali leta 428 skupaj z Alani prekorachili Gibraltar in z vojsko 80.000 vojakov zacheli osvajanje severne Afrike.

Po mnenju nekaterih je ime Andaluzija nastalo v chasu pohoda Vandalov in Alanov – Antov v danashnjo Shpanijo, o tem pishe G. V. Vernadski v svoji knjigi Stara Rusija, ki je prvich izshla v ZDA v angleshchini. Dodatno to mnenje podpira tudi ime mesta Antija v Pirenejih, ki ga je zapisal srednjeveshki geograf iz Ravene. Za Vernadskega je bila zmaga Vandalov in Alanov nad Rimom pomemben dogodek staroruske zgodovine, kajti »to je bil prvi ruski pohod v Evropo.« (106)

Leta 447 je Gunteriha nasledil njegov brat Gejzerih in vladal celih 40 let. Nato so Vandali napadli in razrushili Kartagino, ki je bila tekmec Rima in so jo takrat imenovali "afrishki Rim". Na rushevinah so zgradili svoje mesto, postavili cerkve arijanske vere, shole, gimnazije. Vandali so bili trdozhiv narod, z ognjem in mechem so shirili evangelij. Zgradili so novo pristanishche in veliko morsko ladjevje. Tako so na svojih roparskih pohodih zavzeli Korziko, Sardinijo in Sicilijo. Leta 455 so zavzeli Rim, ki so ga le malo pred tem (leta 410) napadli Vizigoti. Gejzerih je ostal v spominu kot eden najuspeshnejshih barbarskih kraljev, poznan po vsem imperiju. (107)

Skoraj sochasno je shla s severa nad Rim velika vojska pod poveljstvom Odoakra; v njej je bilo veliko najemnikov iz zavzetega Norika. Najprej se je hotel z Rimljani pogajati, nato pa je leta 476 odstranil imperatorja Romula Avgusta.

Vandalsko kraljestvo pa je medtem zachelo propadati. Ohranilo se je do 6. st., dokler ga niso do konca izchrpale vojne s cesarjem Justinijanom. Tudi Justinijan se je rad hvalil s svojim slovanskim poreklom, cheprav je vodil protislovansko politiko in se proslavil predvsem s tem, da je utrdil meje na Donavi, da bi tako preprechil vpade Slovanov v bizantinsko cesarstvo.

Po propadu svojega kraljestva pa Vandali v Afriki niso izginili, ampak so preshli v druge oblastne strukture, predvsem vojashke. Znanstvena literatura pozna te potomce meshanih zakonov kot Berbere (arabsko ime za barbare), ki so antropoloshko blizhe Evropejcem, visoke rasti, svetlolasi in modrih ochi. Gubernator Musa, ki je v zachetku 8. st. nameraval napasti Shpanijo, je nabral 18-30.000 takih Berberov za svojo vojsko. Pod vodstvom vojskovodje Tarika je ta vojska premagala Gote in osvojila vechino shpanskih mest. O tem, da je bilo med vojaki veliko slovanskega zhivlja, nam potrjuje francoski ep o Rolandu, kjer je opisana bitka s Franki pod vodstvom Karla Velikega, zaveznika katolishkega Rima. Leta 778 je frankovska vojska prishla v Shpanijo, kjer se je najprej srechala z mochnim odporom Baskov. Opisana je bitka med kristjani in med neverniki oz. muslimani. Frankovsko vojsko vodi frankovski mejni grof Roland, vojsko nevernikov pa »Perzijec, kralj Torle in Dapamor, knez dezhele Ljutichev«. Ljutichi so bili zahodni Slovani, ki so zhiveli v danashnji Pomeraniji, na reki Labi. Zelo verjetno je tudi, da so prav oni na bregu Seine ustanovili mesto Lutecia, ki je pozneje postalo Pariz.

Poleg tega ep nashteva med vojaki tretjega, chetrtega in petega polka Ruse, Boruse, Slovane, Sorabe, Srbe pa tudi Slovence, Ugliche, Pruse in druge "Africhane". Literati pravijo, da gre tu za umetnishko metaforo. Seveda je bil na eni strani proti Rolandu ves "nekrshchanski" svet, vendar zgodovinski dokazi potrjujejo, da je bila ta metafora upravichena.

Arabski viri porochajo o posebnem razredu "Slovanov" (sakaliba), ki so jih imeli muslimani v sluzhbi. "Slovani", pishe shpanski zgodovinar Altamira-i–Krevea, »so sestavljali osebno gardo kalifov. Ti ljudje so bili bogati, imeli so veliko posesti in sluzhabnike-suzhnje, ki so jih plachevali. To je bila svojevrstna aristokracija, ki je velikokrat sodelovala pri pomembnih politichnih odlochitvah in ki so jo nekateri tudi imenovali bela rasa.« Po podatki arabskih piscev je imela vojska mavrskega upravitelja Shpanije Abdulrahmana III. 13.750 Slovanov. Ko je vladal kalif Al-Mansour, so vodje "sakalibov" organizirali drzhavni prevrat in tako so oblast od Arabcev prevzeli Berberi-Slovani. Sledi te aristokracije najdemo she danes v raznih zvezah v razlichnih shpanskih provincah. (110)

VINDLAND

Sodobna zgodovina trdi, da so se okoli 6. st. Slovani, ki so prishli iz srednje Evrope, pojavili na obrezhju Baltika: v porechju Odre, v Pomeraniji in zahodno od nje, nasproti otoka Ruja. Naselili so se skupaj z Varini in Rugi, ki so zhiveli tu od zachetka 1 tis. Po mnenju zgodovinarja A. Kuzmina so Slovani asimilirali lokalno prebivalstvo. Kdo pa so bili Varini in Rugi?

Rugi niso bili ne Germani ne Kelti. Jordan pishe, da so Rugi, Arohi, Rani, Svetidi in druga plemena prishli iz Skandinavije, kjer jim je dolgo kraljeval kralj Rodvulf. Jordan poudarja, da so se od drugih plemen razlikovali po svoji rasti in postavi, ter pishe: »Vsa ta plemena, ki nadkriljujejo Germane tako po postavi kot po duhu, so se vedno borila z zverinsko okrutnostjo«. Rugi tudi niso bili Goti, kajti tudi oni so prishli od nekod iz Skandinavije »kot iz neke delavnice, ki dela plemena«. (111) Tako Rugi kot Goti so se ukvarjali s trgovino in ropanjem na Baltiku in obvladovali pot od »Varjagov h Grkom«.

Tudi Vari (Vagri, Varini) niso bili germanskega porekla. Danski misijonar 12. st. Helmold, avtor Slovanske kronike, pishe, da so bili Vagri zahodni Slovani. Na suhem in na morju so se stalno bojevali z Germani. Njihovo domovino imenuje »morska dezhela Slovanov« in pravi, da so bili kot pomorshchaki »prvi med vsemi slovanskimi narodi!« (112). Ta ocena je istovetna z opombo Julija Cezarja o pomorskih Venetih, cheprav jih je prishteval h Galcem.

V slovanski Pomeraniji, kjer je danes dezhela Mecklenburg, so zhiveli Obodriti. Ruski raziskovalev B. Lisin je mnenja, da prav od tod izvirajo knezi Rurik, Truvor in Sineus, sinovi kralja Godlajba (Godlava), ki je padel leta 808 v bitki z Danci. Po njegovi smrti sta oblast prevzela njegova brata – Trasik in Slavomir – strica mladoletnih bratov, potem pa njuni nasledniki – Godomisel in Tabemisel. Po tistem, ko so Danci in Shvedi zavzeli glavno mesto Rarog in na istem mestu ustanovili svoje mesto Mikelborg, so se razdedinjeni Rurik in njegova brata vkrcali na ladjo in shli iskat sreche za morjem. Tako so prishli tudi do Novgoroda, kjer so zhiveli ilmenski Sloveni, in tam so zacheli novo knezhjo rodovino. Ruriki so prishli v rusko zgodovino kot ustanovitelji ruske drzhavnosti. (113)

Med novgorodsko Rusijo in Baltikom so bile tesne vezi, o tem govori med drugim tudi Saga o Olafu Trygvesonu, prvem norveshkem kralju. Na enem izmed svojih pohodov Olaf zaradi nasprotnega vetra pristane v Vindlandu – dezheli baltskih Slovanov. Tam se ozheni s hcherjo kneza Gejra, sluzhi knezu Borislavu in se udelezhi tudi velikega pohoda proti Dancem. Po smrti Gejra se Olaf vrne v Rusijo, potem pa gre v Grchijo in na Irsko. (114)

Adam iz Bremna (11. st.), severnonemshki kronist, nam je zapustil dovolj tochen opis baltskih Slovanov. »Slavija je velika dezhela v Germaniji, kjer so naseljeni Vinuli, ki se vchasih imenujejo tudi Vandali. Slavija je 10-krat vechja od nashe Saksonije, che k njej prishtejemo she Chehe in Poljake, ki zhive na drugi strani Odre in se ne razlikujejo od drugih Slovanov ne po svoji zunanjosti ne po jeziku. Slovanskih narodov je mnogo. Najzahodnejshi so Vagri. Njihovo mesto, ki lezhi ob morju, se imenuje Stargrad. Potem so Obodriti, ki jih sedaj imenujejo Reregi, njihovo mesto je Velegrad.« Dalje Adam Bremenski pripoveduje o treh otokih, ki lezhe nasproti slovanskim dezhelam: Fembre, Rujan in Zemljandija. »Na enem vladajo Rujani, zelo hrabro slovansko pleme«. Drugi Slovani Rujane sposhtujejo zato, ker »imajo tesne zveze z bogovi«. »Za Ljutichi, ki se imenujejo tudi Wilci, teche reka Odra, najbolj vodnata od slovanskih rek. Kjer se izliva v Skitsko morje, lezhi znamenito mesto Wolin, odlichno pristanishche, ki ga obiskujejo tako Grki kot Barbari, ki zhive tam okoli. Wolin je eno najvechjih evropskih mest. Vsi prebivalci tega mesta chastijo pogubne poganske obrede. Kar se tiche znachaja in gostoljubnosti, ne najdesh bolj poshtenega in veselega naroda. V tem mestu, ki je polno blaga iz vsega sveta, ni nobena stvar redka ali prerazkoshna. Che jadrash z ladjo iz Wolina, si chez 14 dni v Novgorodu, ki lezhi v Rusiji, kjer je glavno mesto Kijev, tekmec bizantinskega zhezla, slave in lepote Grchije.«

Iz pripovedi Adama Bremenskega je razvidno, da pribaltski Slovani od Visle do Odre, potomci Vandalov in Vinulov, niso nikakrshna etnichna manjshina, ki bi bila podvrzhena svojim sosedom. Njegovi Rujani niso ne Germani, ne Danci, ne Shvedi. So Slovani, cheprav posebne kaste in roda. Ti nasledniki venetske linije so v Pribaltiku (ob bivshem Venetskem zalivu) ustvarili cel sistem novih mest in kultnih centrov, ki so jih srednjeveshki pisci poznali pod imenom Vindland, Slavija, Rusija. V to organizacijo mest, polisov, podobno jadranski beneshki in vzhodnoevropski organizaciji Gardarike, so sodila mesta Stargrad (Oldenburg) v dezheli Vagrov, Ljubich (Luebeck), Ratibor (Ratyeburg), Zverin (Schwerin) in Rodstok (Rostock) v notranjem Mecklenburgu; Arkona na otoku Rujan (Rygen); Retra v Mecklenburgu, Shchechin, Lemin in Volgast v Pomeraniji; trgovsko sredishche Volin (Julin, Vinetta) v ustju Odre in druga "mesta in vasi" ob morju.

O nekaterih mestih baltskih Slovanov so nam sodobniki zapustili dobre opise. Njihova prichevanja, ki so jih uporabili poznejshi avtorji, nam dajejo mozhnost ustvariti si predstavo o Vindlandu, dezheli Vendov oz. Venetov, kot so jo imenovali skandinavski viri v srednjem veku. (116)

O Vinetti, mestu v ustju Odre, pripovedujeta tako Adam Bremenski kot Helmold. Bilo je eno najvechjih pristanishch tistega chasa v Evropi. V mestu je bilo veliko poganskih svetishch in n.pr. kristjani, ki so prihajali po poslih, so morali biti previdni, da ne bi zhalili verskih chustev poganskih domachinov. Mesto je razrushil danski kralj. V mestu so she posebej chastili boga Triglava, njegov glavni kip v svetishchu je bil iz lesa, bilo pa je tudi veliko majhnih, zlatih miniaturnih kipcev s tremi glavami. Tudi v Shchechinu je bilo veliko poganskih svetishch, o katerih pishe kronist v delu Zhivljenje sv. Otona. V njih je bilo ogromno kipov ljudi, ptic in zhivali. Obredni predmeti so bili iz zlata. (117)

Na otoku Rujan je bilo svetishche Arkona, kjer je stal chetveroglavi kip Svetovida, boga Ranov oz. Rutenov. Poleg njega sta bila uzda in sedlo belega svetega konja, s pomochjo katerega so zhreci prerokovali. Podobna svetishcha bogu Svetovidu so bila tudi drugod v dezheli Ranov.

V dezheli Ljutichev je stalo svetishche Retra, ki so ga razrushili germanski razshirjevalci krshchanstva v 11. st. V 18. st. so nashli pri izkopavanjih izredno zanimive kipce raznih slovanskih bogov: Radigasta, Velesa, Kvasure, Horsa itd. Na nekaterih so zapisi v runskih pismenkah in kozmoloshke karte, o katerih se znanstveniki she do danes niso uspeli dokonchno izrechi. (119)

Da so bili prvotni prebivalci Vindlanda Slovani, je dokazano. Kakshen jezik so govorili in kakshno pisavo so uporabljali? Gerhard Mercator, avtor znane Kozmografije (16. st.), je na podlagi starejshih virov zapisal: »Njihov jezik je bil slovenski in vindlandski.« (120). Ta stavek je popolnoma paradoksalen: en jezik (v ednini) in dve imeni. Lahko pa, da je tako tudi bilo; prebivalci Vindlanda so govorili en jezik, dialekti pa so imeli vsak svoje ime?

Tezhje je vprashanje runske pisave, torej pisave pred sprejetjem krshchanstva, pred cirilico in glagolico. Tudi tu znanost ne ve, kako naprej. Prvich – dokazano je, da so Slovani imeli svojo pismenost. In ne samo to – bilo jih je celo vech tipov. Runske napise zbirajo, komentirajo in objavljajo. Po mnenju specialista za slovansko poganstvo V. Titova so Rujani obvladali pisavo vendskega tipa. Po razrushenju kultnih centrov in nasilnem pokristjanjenju je tradicija pochasi izumrla. »V 13. in 14. st. so pod pritiskom danskih in nemshkih krizharjev propadle ranska, meklenburshka, brandenburshka in druge slovanske knezhevine in slovansko-vendski etnos je propadel.« (121)

To, kar so v 16. st. nashli geograf Mercator in njegovi sodobniki, so bile le she rushevine. Ne samo to, morje je zalilo del otoka Rygna, ki je »bil v starih chasih mnogo vechji«. In danes je med celino in otokom »ogromna globina«.

DODATNI VIRI

Do poglobljenih in natanchnejshih dejstev o Venetih lahko pridemo na vech nachinov: s pomochjo novih virov in s pomochjo novih metodologij. Pri tem ne mislimo le na zhe znane tekste, ampak tudi na pozabljene stare knjige, tudi na tiste sporne, ki jih uradna znanost zanikuje. Publikacija originalnih virov je vprashanje chasti akademske znanosti. Mnogi stari avtorji, med njimi tudi tisti, ki smo jih neshtetokrat citirali, so bili zhe mnogokrat izdani. Zato pri znanstvenem raziskovanju ne bi smelo priti do tezhav. Vendar stvar le ni tako preprosta.

Che pogledamo kot primer knjigo Zbirka najstarejshih pisnih virov o Slovanih (122), pri natanchnejshi analizi ugotovimo, da kot glavne priche o prazgodovini slovanstva nastopajo tudi avtorji 1. in 2. stoletja AD. Klasiki, kot so Strabon, Herodot, Polibij, pri katerih je o Slovanih veliko podatkov, pa v tej knjigi manjkajo. Ko uporabljajo take vire, znanstveniki in populatizatorji zgodovine ustvarjajo svoj lastni model praslovanskega sveta. Tako na primer V. J. Petuhin, ki je avtor monografije Zachetek etnokulturne zgodovine Rusije od 9. do 11. stoletja (Moskva 1995) in ilustrirane enciklopedije Slovani (Moskva 1997), pishe, da »so prvi podatki tujih avtorjev o Slovanih iz 6. st.« Tu seveda misli na bizantinske avtorje, ki so zabelezhili vdore barbarov v rimski imperij. Petuhin opisuje Bizanc kot »visoko civilizacijo«, s katero so stopili Slovani v stik. Tu, na Donavi, po njegovem mnenju, »so se vkljuchili v svetovno zgodovino«. (123) Omejenost takega odnosa je v tem, da so po njegovem Slovani le tista plemena, ki se imenujejo s podobnimi imeni, namrech Sloveni, Sklaveni, Slovaki itd., slovansko poreklo Venetov, Antov, Vandalov, Rusov in drugih pa po njegovem ostaja vprashljivo ali pa jih sploh ne omenja.

Ker se ne da preprosto obiti dejstva, da so korenine slovanstva vsaj v 1. tisochletju BC, je nujno uposhtevati tudi vse antichne vire, tako znane kot tudi tiste manj znane. Nove podatke lahko chrpamo ne samo iz Homerja ali Strabona, ampak tudi iz antichnih virov, ki she niso bili izdani v rushchini, kot n.pr. Orozij, Izidor Seviljski, Pavel Diakon itd.

Zapiske o drzhavnem in druzhbenem ustroju nashih prednikov pa najdemo zhe v latinskih pravnih zapisih Leges Barbarorum. Ti so predhodnik Ruske pravde in cerkvenih dogmatov. Osnove barbarskega prava so podrobno zapisane v zakonodaji Gotov, ki so vladali v Shpaniji, odmeve poganske dobe pa lahko najdemo v kroniki kraljev in knezov. (124)

Malo znani, povsem pozabljeni ali le delno objavljeni in prevedeni pa so srednjeveshki avtorji, ki sem jih zhe citiral (Sakson Gramatik, Adam Bremenski, Helmold). To vrzel je deloma izpolnil A. G. Kuzmin, ki je storil veliko za popularizacijo starih virov o nashih prednikih. Prav tako uredniki zbornika Stara Rusija v luchi tujih virov (E. A. Melnikova, Moskva 1999). V tej knjigi so dragocena prichevanja o starih Slovanih, vendar je v sredishchu zanimanja le Rusija. Zagovorniki tradicije normanistov kazhejo iznakazheno sliko slovanstva. Taki so n.pr. srednjeveshki skandinavski viri 11.-14. st., ki sta jih zbrala E. A. Melnikova in T. N. Jackson, prikazujejo pa dogodke obdobja Rurikov. (125)

Nekomentirano je nadvse zanimivo delo Mavra Orbinija, cheprav vsebuje netochnosti. Zhe sama omemba nam nepoznanih oz. izgubljenih virov kot n.pr. Vandali A. Krancija, bi morala vzbuditi zanimanje resnih raziskovalcev, cheprav so nam sicer na razpolago fragmenti tega dela v knjigi tega hrvashkega zgodovinarja.

Med pozabljenimi viri pa ne najdemo le antichnih in srednjeveshkih piscev, ampak celo nashe sodobnike, ki so se ukvarjali z etnogenezo Slovanov. Nekatera imena sem zhe omenil v prvem delu tega dela. Tu ne bo odvech znova omeniti v arhivih pozabljeno delo A. D. Chertkova (1789-1858), arheologa in zgodovinarja. Razen dela o jeziku Pelazgov, ki smo ga zhe omenili, je napisal tudi Pregled stare zgodovine Slovanov (Moskva 1851), knjigo Preseljevanje trachanskih plemen za Donavo in dalje na sever k Baltiku in k nam v Rusijo (Moskva 1851), druga dela o pelazgo-trachanskih plemenih, da ne omenjamo ostalih njegovih del o novejshi ruski zgodovini. Che bi njegova dela znova izdali v obdobju SSSR, bi to mnogim raziskovalcem prihranilo veliko chasa.

Podobno lahko trdimo o knjigah A. Hilferdinga Zgodovina pribaltskih Slovanov (SPB 1874), Iz zgodovine slovanskih selitev A. Pogodina (SPB 1901), Stare usode ruskega plemena A. Shahmatova (Petrograd 1919). Del najzanimivejshih raziskav ruskih avtorjev od 18.-20. st. pa je v svojem zborniku Slovani in Rusija; problemi in ideje zbral A. Kuzmin (Moskva 1999), kar je zelo olajshalo delo nove generacije raziskovalcev.

Dolgo so vzbujale zanimanje raziskovalcev tudi stare legende o knezih. Ena od njih, ki jo pripisujejo prvemu novgorodskemu shkofu Joahimu, govori o starem Slavenu, ki je ustanovil mesto Slaven, in o njegovem sinu Vandalu. To legendo je iz starih cerkvenih del pobral N. M. Karamzin in je omenjena v virih njegove Zgodovine ruske drzhave. O tem je kritichno pisal tudi akademik J. K. Begunov v spisu Vandal, car novgorodski. Druga legenda o Slovenu in Rusiji je zapisana v novi knjigi A. Asova (126). Kritichni raziskovalci legend ne shtejejo za zanesljive vire, kar pa seveda ne pomeni, da vsebina teh legend ne bi imela tudi kanchka zgodovinske resnice. Treba bi jih bilo le znanstveno preveriti.

Do sedaj smo govorili le o bolj ali manj znanih tekstih. A znanost je v 20. st. prinesla obilo senzacionalnih odkritij. Protosumerski napisi v Arati, neznani jezik in kultura Vinche, zakonski zborniki in kronike Hetitov – vse to nam odkriva nove vire protoevropske zgodovine. Vse te kulture niso mogle izginiti brez sledu. Hetitski materiali iz 14.-13. st. BC so dobro preshtudirani. Vsebujejo edinstvene zgodovinske podatke, drzhavne dokumente, mitoloshke podatke. (127)

Krog do sedaj neznanih virov pa se je razshiril she na tkim. »lazhne in prepovedane knjige« slovanske in ruske zgodovine. Le-te je zbral in komentiral raziskovalec poganstva V. V. Titov. Na spisku teh od cerkve prepovedanih knjig so bila stara dela slovanske ezoterike, astrologije in prerokovalne magije. Ta indeks vsebuje vech kot 100 del. Med drugim so tu tudi zdravilski prirochniki, spiski zdravilnih zelishch, zagovori. Naj pripomnim, da je bila ustna ezoterichna tradicija za cerkev chrna magija, in je bila tako zapisana shele pozneje. Te tradicije so le malo raziskovali v znanstvenem kontekstu, imajo pa seveda globoke etnichne korenine. Tako n.pr. vloga otoka Rujana ali pa Donave nimata le magichne komponente, ampak tudi geografsko.

Zadnja leta je v Rusiji postala moderna tkim. runologija. Raziskovalec A. Asov je nashel sledove legendarne runske knjizhnice Ane Jaroslavne, v kateri je bila ne samo zhe znana Velesova knjiga, ampak tudi verjetno knjige kot Bojanova himna, Zvezdna knjiga ved, Perunica, Charovnik, Kolednik in tkim. Bela knjiga. (129)

Asov je opozoril tudi na edinstveno knjigo Veda Slovanov. Ta knjiga starih poganskih obrednih pesmi, ki so bile zapisane na podlagi ustnega izrochila makedonskih in trachanskih Bolgarov – Pomakov, je objavil leta 1881 S. Berkovich z blagoslovom samega carja Aleksandra II. Knjiga je bila nato prepovedana in se je ohranila le v nekaj primerkih v raznih evropskih knjizhnicah. Shtudij te edinstvene knjige bi nam lahko pojasnil veliko o slovanski prazgodovini.

NEPRICHAKOVANI VIDIK

Poglejmo si sedaj she, kako gledajo na Venete Balti, ki so prav tako kot Slovani tesno povezani z njimi. Tu naj se zahvalim g. Lajmutisu Vasiljavichusu, ki me je opozoril na litovske vire in mi pomagal pri njihovem branju in prevodu.

Ko govorimo o Baltih, moramo takoj na zachetku pojasniti, da je pojem Baltov relativno mlad. Nastal je shele v drugi polovici 19. st. potem, ko je nemshki znanstvenik G. H. Nesselman predlagal njegovo uporabo v zvezi s svojo raziskavo pruskega jezika (Berlin 1845). Do takrat so se prebivalci Pribaltika imenovali s svojimi imeni : bili so Prusi, Kuri, Zhemejci, Livi, Estonci, Jatvagi, Zemgali itd.

V zachetku se je izraz »Balti« uporabljal le v zvezi z eno samo srednjeveshko dinastijo, kateri je med drugim pripadal tudi znameniti vodja Barbarov Alarih, ki je trikrat osvojil Rim. Alarih sicer ni bil Balt v danashnjem pomenu besede, ampak Got, in se je rodil nekje na spodnji Donavi. V uradni znanosti prevladuje mnenje, da so bili Goti Germani. To je le delno res, kajti ta etnos je vkljucheval mnozhico plemen, o katerih pishejo tudi kronisti kot n.pr. Prokopij in Strabon. Litovski zgodovinar Gedgaudas razvija genealogijo Gotov do 2. tis. BC (134) in jih ima za prednike Baltov. Do istega sklepa je prishel neodvisno tudi angleshki znanstvenik Woddel, ki ima Gote za naslednike stare arijske civilizacije v Mali Aziji. (135)

»Balti« so bili vladajocha dinastija v Shpaniji zahodnih Gotov (Ahila, Sventila, Vamba, Vitinis idr.) in nosilci bogate srednjeveshke kulture. O Gotih v Shpaniji ne porochajo le zgodovinski viri, ampak n.pr. tudi kronika kralja Alfonza Modrega, ki jo je raziskovala in komentirala s popolnoma novega stalishcha J. Statkute de Rosales. Gotska kronika imenuje Gote »Gudi« in ne Germani. To stalishche se je obdrzhalo do sredine 17. st., dokler se ni pojavila Wulfilova nemshka izdaja Biblije (4. st.). Le-ta je bila napisana v gotskem jeziku z grshkimi chrkami in nemshki raziskovalci so v tekstu nashli starogermanski jezik. To stalishche je sprejela v zachetku Skandinavija, nato pa she druge dezhele. Od takrat je uradno mnenje svetovne zgodovine, da so bili Goti Germani. (136)

Kaj nam danes kazhe jezik Baltov? Najprej moramo omeniti, da jeziki ne izumirajo. Jezik je zhiv instrument sporazumevanja. Stalno se razvija in ko je v stiku z drugimi jeziki, spreminja svojo leksiko, gramatiko in fonetiko. V tisoch letih se lahko tako jezik spremeni do nerazpoznavnosti, posebej che so vmes she kakshne jezikovne reforme. Sodobni lingvisti potrjujejo nasprotujoche si in kontradiktorne procese ter notranje konflikte v baltskih jezikih. Tako danes lahko rechemo, da so zahodnobaltski jeziki sorodni slovanskim in germanskim, torej so indoevroopski, medtem ko so vzhodni predindoevropski.

Kot zanimivost naj omenim, da ima tudi litovska folklora motiv svete reke Donave. V pesmi Pod lipo teche reka se vse dogajanje odvija v vodi, simbolichnem jezeru ali reki, ki se v raznih variantah imenuje Donava.

Tiha reka Donava, tiho jezero Donava.

Kdo je tam v jezeru Donava, sivi kamen v Donavi.

Na tem kamnu je sedela mladenka, o Donava,

se razchesavala, lase urejala. (139)

O arhaichnosti baltske kulture govore tudi arheoloshke najdbe iz kamene in bakrene dobe. Tipoloshko so podobne najdbam v Mali Aziji predtrojanske dobe. To potrjujejo tudi antropologi, ki opozarjajo na neko tovrstno priselitev v 2. tis. BC iz obmochja Sredozemlja. Prihod enega izmed plemen, prednikov danashnjih Baltov, pa opisuje tudi stara legenda v kroniki Letopis Velikega kneza Litve in Zhematije. Rimski knez Palemon, sorodnik cesarja Nerona, je zbral svoje sorodnike in podlozhnike in 500 sluzhabnikov ter odshel iskat novo domovino. Med njimi so bili najmochnejshe shtiri rodbine, med njimi Rus Uljanus in Rog Ektor. Prishli so do ustja reke Nemen in se naselili na podrochje danashnje Zhematije. (140)

Sploshni sklep tega ekskurza v Baltik je lahko naslednji: danashnji prebivalci tega predela imajo razlichno poreklo. En del je avtohton, en del pa se je priselil sem kot kolonizator. Kot Balti so znani shele od nedavno, prej so se imenovali Goti, she prej pa Ajsti. Niti v enem od virov ni bilo mogoche najti kakshne trdne zveze med Balti in etnonimom Veneti, cheprav jih pogosto srechujemo v istem zgodovinskem kontekstu.

DRUGE POTI

Ko govorimo o novih virih, moramo vedno imeti pred ochmi, da se ne nanashajo vedno le na pisane, verbalne vire. Pri komentiranju se ne smemo omejiti le na eno knjigo, pa naj bo she tako dragocena. "Talmudizem" ima kot metoda gotovo svojo vrednost, vendar je nepopolna, che hochemo spoznati ta protislovni, mnogodimenzionalni in raznovrstni svet. Na okolje, naravo in chloveshko zgodovino moramo gledati kot na odprto knjigo. V sodobni znanosti to metodo preuchevanja imenujemo semiotika, vedo o znakih, o ureditvi znanja po sistemih s pomochjo tolmachenja znakov. Che gledamo na svet s stalishcha semiotike, se nam bodo odkrili novi kljuchi razumevanja in nove skrivnosti.

Ena pomembnih smeri v semiotiki je toponomija, veda o zemljepisnih imenih. Vsako mesto na Zemlji ima vech imen, ki se od chasa do chasa zamenjajo in spreminjajo. Lep primer je na primer Baltishko morje, ki so ga vchasih imenovali Venetsko, Sarmatsko, Skitsko, Svevsko, Varjashko itd.

Pravcato zakladnico s semiotichnega stalishcha predstavlja Geografija pisca Strabona. Ta enciklopedija svojega chasa she do danes ni izgubila svoje velike vrednosti. Ko raziskujemo antichne toponime, lahko natanchno spremljamo smeri preseljavanja nashih prednikov in rekonstruiramo tudi religiozne kulte. Prav zahvaljujoch se Strabonu, lahko danes z gotovostjo razlikujemo razna stara plemena in vemo, katera so se v antichni dobi imenovala Veneti in katera ne. Predvsem nam Strabon daje razumeti, da so bili Eneti, Veneti in Heneti eno in isto pleme. To niso bili ne Kelti, ne Galati, ne Germani, ne Goti, ne Skiti. Bili so posebna, samostojna linija evropske etnogeneze, ki je bila v medsebojnem dotiku s sosedi, ampak se ni zlila z njimi. Strabon tudi dokaj natanchno opisuje, kdo so bili Lugi, Reti, Goti, Dachani, Hetiti, Heruski, Rugi, Svevi in drugi, kar nam omogocha identificirati njihovo etnichno pripadnost. (141)

Ti toponimi nam pomagajo slediti zgodovinskim potem migracije Enetov na podrochju Evrazije – od Anatolije do Skandinavije in Bretanije. Ta pot je vodila z Jadrana na sever po Donavi in Odri v Pribaltik, na jugu pa v Pontus in Grchijo. Najbolj nam je poznana "jantarska pot" z Visle in njenih pritokov do Donave in v Padsko nizhino do samega ustja Pada v dezheli jadranskih Venetov. (142) Julij Cezar se ni veliko motil, ko je kar vse prebivalce Pribaltika imenoval Venete. Do ekspanzije Keltov in zachetka nemshkega prodora na vzhod so Slovani sestavljali vechino prebivalstva v tem delu Evrope.

Metoda zgodovinske semiotike nam dodatno osvetljuje zgodovino Norika, ki je bil v sklopu vzhodnega rimskega imperija. Sorodna in podobna imena, ki spominjajo na Norik, srechujemo zhe v davni antiki. V chasu Hetitov je bilo v Mali Aziji njihovo sveto mesto po imenu Nerik, kjer so chastili boga Taru. Ne vemo, ali je ta kult povezan s kultom boga voda in podzemlja Nereja pri Etrushchanih ali z boginjo Nerejo, katere kult je bil razvit v mestu Norcina. Tudi vemo, da je bilo glavno mesto Norika mesto Norea (50 km severno od Celovca), kjer je bil velik tempelj, posvechen tej boginji. Vechina zgodovinarjev trdi, da gre za keltsko bozhanstvo. V uradni znanosti se je utrdil izraz »Kelto-Iliri«, h katerim prishtevajo delno Venete, Norike, Rete, Tavriske, Boje, Latobike. Uporaba tega izraza je nadvse sporna, enako kot uporaba n.pr. poimenovanj, kot so »Kelto-Iberi«, »Slovano-Turki«, »Indoevropejci«.

V ruski literaturi je Norik le malo raziskan. Po prichevanju A. I. Donchenka, komentatorja Zhivljenja sv. Severina, ki je shele pred kratkim izshlo v rushchini (leta 1998), zgodovinske raziskave tega srednjeevropskega podrochja niso nikoli »bile snov podrobne analize ruskih zgodovinarjev«. (143) O Noriku sta pisala v zvezi z drugimi vprashanji J. I. Kolosovska, specialistka za donavsko provinco rimskega imperija, in A. G. Kuzmin, avtor shtudije o podonavskih Rugih in Rusih. (144) Norik pa je s stalishcha slovanske zgodovine neprecenljive vrednosti. Avtor Zgodovine starih chasov ne postavlja svojega znamenitega stavka »Norik – to so zhe Sloveni« nakljuchno na zachetek letopisa, ko govori o izvoru Slovanov iz »Afetovega plemena«. Takoj po omembi Norichanov sledi opis nove dobe: »Zhe v davnih chasih so Sloveni (pri)shli na Donavo«. Popolnoma jasno je, da so Norichani-Slovani zhiveli v Alpah zhe dolgo pred tem, ko so se pojavili Kelti (v letopisu »Vlahi«), Bolgari, Obri, Avari, Turki. Tu je bila ena izmed najverjetnejshih pradomovin Slovanov. (145)

Na to izredno pomembno podrobnost opozarja komentatorka izdaje Jordana v rushchini – E. Ch. Skrzhinska. Raziskala je celotno zgodovino tega vprashanja in primerjala navedbe Nestorja z navedbami Martina Brakarskega (6. st.), ki je v isto vrsto postavil naslednje etnonime: Pannonius, Rugus, Sclavus, Nara, Sarmata. Ta dopolnilni vir she enkrat postavlja Norichane, vsaj geografsko gledano, med Slovane. Naj tu navedem she podatek iz vzporednega vira (146), ki neodvisno od Nestorja ponavlja isto stvar »Norichani, to so tudi Sloveni«.

Posebno podrochje semiotike pa je tudi teonomija oz. znanost o imenih bogov. Lahko bi tu navedli obilico zanimivih opomb, ki se tichejo omembe bogov Triglava, Belina, Atene in drugih bogov, ki jih omenjajo slovenski avtorji. Omejil se bom v tem trenutku le na eno skupino, na druzhino olimpijskih bogov, ki ji pripadajo med drugim Zevs, Leto, Artemida in Apolon. Metafizichno gledano, izrazha ta skupina univerzalni princip: nebeshki bog Zevs (Dievs, Djaus in Dij) ima vertikalno strukturo, to je os (falus, drevo). Zevs oplaja mater Leto (Lada oz. Latona). Ona predstavlja zvezdno nebo, zodiak, ki je krozhne oblike in se vrti, njen simbol pa je krog. Zevs in Leto rodita dvojchke: polarno boginjo-medvedko Artemido (Leljo) in gromovnika Apolona (Dazhboga). Dvojchka sta rojena pod Severnico, na zemeljski osi, na absolutnem Severu. (147)

Iz Homerja in Vergila nam je znano, da sta bila njegova zashchitnika Leto in Apolon, ki ga je potem prinesel v Srednjo Evropo. Strabon prav pedantno nashteva mesta, kjer se je zasidral kult hiperborejskih bogov. She bolj zanimivo pa je, da Homer Zevsa imenuje »pelazgijski« in tudi njegov kult v Dodonu vezhe na Pelazge, »najstarejshe vseh plemen, ki so vladali v Grchiji«. V Odiseji je zapisano: »Z visokega koshatega hrasta je poslushal Zevsove ukaze« (Odiseja XIV, 328). Prav tako v ruskem srednjeveshkem Epu o polku Igorjevem »Bog kliche z vrha Drevesa«. Ta fragment dobesedno ponavlja tekst pri Homerju.

Da to vse ni le nakljuchnost, nam potrjujejo drugi toponimi. Iz Pribaltika je prek Donave, Jadrana in Balkana shla pot na Delos, kamor so se Hiperborejci z darovi odpravljali chastit Apolona. Ta pot vodi natanchno po poti, ki so jo v toku svojega preseljevanja opravili Veneti iz Male Azije v Evropo, kar je posebej opazil raziskovalec J. D. Petuhov v svoji knjigi Po poteh bogov, ki daje natanchno sliko protoslovanskega Panteona in na koncu pravi: »Tako se je zaprl krog: etnichni z Veneti-Loti in geografski Mala Azija – Grchija – Balkan – Sev. Italija – Pribaltik – Poddneprovje – severno obrezhje Chrnega morja. In v sredini tega kroga se je razvila pradomovina Slovanov, vezana na arhaichni kult Lade, Lelje, Kopole. V vzhodnih, juzhnih in zahodnih predelih pa se je bolj ohranil »modernejshi« kult Leto, Artemide, Apolona.« (148 )

O protoslovanskem poreklu srednje Evrope govori tudi razshirjeni kult praznika Janeza Krstnika (Apolona, Kupavona). V najbolj arhaichni obliki se je ohranil vse do zachetka 20. st. v bivshem Noriku, na Shtajerskem, Koroshkem in v Sloveniji. Zazhiganje kresov, skakanje chez ogenj, nabiranje charobnih zelishch in spletanje vencev. Omeniti je treba, da se je na periferiji – pri Luzhishkih Srbih na severu in balkanskih Srbih na jugu – ta obichaj ohranil v manjshi meri in je izgubil mnoge pomembne elemente. (149)

Polarna mitologija je nashla svoj izraz tudi v krshchanskih upodobitvah Matere bozhje, Nebeshke kraljice. Ne more biti le nakljuchje, da je na nekem antichnem kipu, ki ga pripisujejo Keltom (Tomazhich objavlja ilustracijo), Mati bozhja upodobljena z dvema sinovoma. V rimskem kipu Latone drzhi Marija svoja dvojchka stoje. V pravoslavni ikonografiji in katolishkem podobarstvu pa je Sina svetlobe zamenjal Kristus, rojenice pa simetrichni angeli.

S simbolom venca je mozhno povezati ime Venetov, saj gre za arhaichni koren »ven«. Prav iz tega korena so nastale v vseh slovanskih jezikih besede in pojmi kot n.pr. »venec«, pomeni »ves« (r. tezha), »veza« (zveza) in »veno«, ki pomeni plachilo, ceno, doto, odkup (n.pr. odkup neveste), in iz tega izvedeni latinski »venum« – prodaja in »vendere« – prodajati. (150) Kakshen je bil prvotni pomen besede, ki je dala ime tolikim ljudem in narodom? Mar ne izhajajo od tod imena kot n.pr. Wien (Dunaj), Venezia, Vinetta? Teza dr. Bora in dr. Shavlija o izvoru besede »Veneti« iz mnogo poznejshe »Slo-vene«, cheprav bizantinski pisci sicer res uporabljajo ime »sclavi«, je zanimiva. Che bi bilo ime »Sloveni« prvotnejshe, ne bi Finci in njim sorodni jeziki ter Nemci severnoevropskih Slovanov imenovali »vene« oz. »Wendi«.

NA VRHU

Tako smo se sedaj spet preprichali, da so nashi predniki od vsega zachetka zhiveli v Evropi: ob plovnih rekah, v dolinah Alp in Karpatov, na obrezhju Baltika, Sredozemskega morja, Jadrana, Chrnega morja. Ali je to danes sploh pomembno za nashe razumevanje sveta?

Slovenija je dala svetu vrsto izrednih ljudi. Tu je bil po rodu doma znani diplomat in popotnik, avtor knjige Moskovski zapisi – Sigismund Herberstein. Tu je zhivel legendarni vodja Slovanov – knez Samo, pa legendarni izumitelj kozmonavtike in vesoljskih potovanj Herman Potochnik. Slovenska jezikoslovca J. Kopitar in F. Mikloshich sta postavila temelje danashnje slavistike. Ljubljana, glavno mesto Slovenije, je bilo zhe od nekdaj pomemben center kulture. Konec 18. stoletja je prav tu deloval shirok krog razsvetljencev, domoljubov in preprichanih slavofilov. Njihov duhovni vodja Zhiga Zois je imel prav Slovence za najstarejshe prednike slovanskih narodov. Leta 1821 je bil v Ljubljani eden najpomembnejshih evropskih kongresov – srechanje Svete Alianse, ki mu je predsedoval nash imperator Aleksander I. Po zapiskih ochividcev so se Rusi in Ljubljanchani zhe po nekaj dneh razumeli med seboj brez prevajalcev. Slovenci so se vedno chutili blizu Rusom in tudi ruski slavisti so veliko prispevali k razcvetu slovenske slavistike. Po boljshevishki revoluciji in prvi svetovni vojni so mnogi ugledni ruski znanstveniki nashli svoje zatochishche v Sloveniji.

Bregovi Baltika, Srednja Evropa z Alpami in Panonijo, Karpati – to je pradomovina Slovanov. Kajti ne Himalaja ne arijske suhe stepe in ne predpotopna Arktika, ampak alpske doline in vrshaci, obrezhja Donave so kraji, kjer je donela beseda, tako znana nashim ushesom:

Donava, Donava, pojdi in povej, kje je tvoje darilo?

Cvetlico k cvetlici spletam venchek, naj bo lep in svetal.

Che se do konca poglobimo v pomen teh preprostih stihov, se pokazhe pred nami vsa nasha zgodovina v drugi luchi. Ne pravim, da v novi, a v drugachni, resnichni luchi. In s popolnoma novimi ochmi zagledamo pozabljene obraze davnih bogov: Zevsa, Lete, Apolona, Artemide, Venere. In z novim zvokom zaslishim ljudsko glasbo Slovencev, Bolgarov, Chehov, Srbov. In chisto drugache mi zadoni v ushesih dunajski valchek in prelepa »Alpska simfonija« Richarda Straussa.

Noch. In v globoki tishini se rojeva novi dan – nad visokimi vrhovi vzhaja sonce. Sonchna svetloba s svojo mochjo polni ta chudezhni svet. Kljub vishini, kljub strmini gremo proti samemu vrhu, proti nebesu. Tam je bozhja druzhina, nashi edini predniki, nash izgubljeni raj in nash zadnji pochitek.

(Iz rushchine prevedel Milan V. Smolej)

Zbornik Revije SRP 2003

ИЗБРАННЫЕ
ВИДЕОРОЛИКИ

ВИКТОР БЕЛОУСОВ.
СЛОВО О МОЕМ УЧИТЕЛЕ:
http://youtu.be/cjpNxsZbZL8

ОБЗОР ПЕРВЫХ ОТКЛИКОВ
НА ЛЕКЦИИ П.В. ТУЛАЕВА
http://youtu.be/De8okAvYPOk

ПОЛНАЯ ВЕРСИЯ ВВОДНОЙ
ЛЕКЦИИ П.В. ТУЛАЕВА
РУССКИЙ МИР В
ИСТОРИЧЕСКОМ РАЗВИТИИБ
http://youtu.be/OdK2BhoPevw

ТУЛАЕВ П.В.
РУССКИЙ МИР В
ИСТОРИЧЕСКОМ РАЗВИТИИ.
Лекция 1, часть 1
http://youtu.be/1oDaxHxRqAg

ТУЛАЕВ П.В.
РУССКИЙ МИР В
ИСТОРИЧЕСКОМ РАЗВИТИИ.
Лекция 1, часть 2
http://youtu.be/dkrHsufDmfg

ТУЛАЕВ П.В.
РУССКИЙ МИР В
ИСТОРИЧЕСКОМ РАЗВИТИИ.
Лекция 1, часть 3
http://youtu.be/0yUYOzbDFEs

ТУЛАЕВ П.В.
РУССКИЙ МИР В
ИСТОРИЧЕСКОМ РАЗВИТИИ.
Лекция 1, часть 4
http://youtu.be/cwMB_ibkKkQ

ТУЛАЕВ П.В.
РУССКИЙ МИР В
ИСТОРИЧЕСКОМ РАЗВИТИИ.
Лекция 1, часть 5
http://youtu.be/uyt1zzFb6yE

ТУЛАЕВ П.В.
РУССКИЙ МИР В
ИСТОРИЧЕСКОМ РАЗВИТИИ.
Лекция 1, часть 6
http://youtu.be/jE5eKInCy8k

КРАТКИЙ ОТКЛИК
РОМАНА КРУТИКОВА
http://youtu.be/UGkebRSR8hc

КРАТКИЙ ОТКЛИК
ИДЫ КАРЛОВНЫ
http://youtu.be/eTiXcono6Hc

КРАТКИЙ ОТКЛИК
ВИКТОРА АЛЕКСАНДРОВИЧА
http://youtu.be/1YYaYSj3XL4

ПАВЕЛ ТУЛАЕВ
О ЮРИИ ВЕНЕЛИНЕ
http://video.yandex.ru/
users/ircrlimakov/view/11/

РУСЬ ИСКОННАЯ
В КАРТИНАХ
АНДЕРЯ КЛИМЕНКО
http://www.youtube.com/
watch?v=pk4M9JYzVaU&
feature=youtu.be

ИНТЕРВЬЮ ДЛЯ ПЕРЕДАЧИ
"ПОСТОЯННОЕ МЕСТО ЖИТЕЛЬСТВА"
http://www.youtube.com/
watch?v=WtLF7IRuJ4E&
feature=youtu.be

ПАВЕЛ ТУЛАЕВ.
ТЕЛЕПЕРЕДАЧА ИЗ ЦИКЛА:
"НАШИ ЗЕМЛЯКИ И СОСЕДИ"
http://www.youtube.com/
watch?v=m34kdtGk7RI&
feature=youtu.be

«СЛАВИЯ – ИМПЕРИЯ БЕЛЫХ
СЛАВЯНСКИХ НАРОДОВ?»
Павел Тулаев беседует
с Максимом Калашниковым
о панславизме
http://video.yandex.ru/
users/neuromir-itv/view/9/

«ПРИОРИТЕТЫ И
КЛЮЧЕВЫЕ ПРОБЛЕМЫ
СЛАВЯНСКОГО ДВИЖЕНИЯ»
Доклад П.В.Тулаева
на пленарном заседании
конференции в Беларуси
(Минск, 5.02.2010).
http://rutube.ru/tracks/
3008009.html
Полный текст выступления:
http://ateney.ru/bel/b014.htm

«СЛАВЯНСТВО – ЭТО
ФОРМА НАШЕЙ ЖИЗНИ»
Интервью с П.В.Тулаевым
на славянской конференции в
Беларуси, февраль 2010 года:
http://rutube.ru/tracks/
2977807.html

Далее.......>>>

ЮРИЙ ВЕНЕЛИН
И НАЧАЛА
БОЛГАРОВЕДЕНИЯ

Доклад Тулаева П.В. во время презентации первого собрания сочинений Ю.И. Венелина в Болгарии в 2012 году, дополненный после возвращения в Россию.

ПЕРВОЕ РУССКОЕ ИЗДАНИЕ ТРУДОВ ХОСЕ АНТОНИО ПРИМО ДЕ РИВЕРЫ

Первое русское издание избранных трудов выдающегося испанского революционера-патриота Хосе Антонио Примо де Риверы (1903-1936) содержит его статьи, политические документы и публичные выступления. Они показывают, что представляла собой национал-cиндикалистская идеология и партия фалангистов Испании в первой половине XX века. Издание даёт возможность нашим соотечественникам самим познакомиться с наследием легендарной личности, незаслуженно оклеветанной или замалчиваемой.

Сидорова
Ангелина Татьяна.
Жизнь и творчество
Д.Н. Мамина-Сибиряка.
2-е издание, — Москва,
«СЛАВА!», 2012, - 196 с.

Д.Н. Мамин-Сибиряк (1852-1912) - признанный классик русской литературы, знаток и певец родного Урала. Его художествен¬ные произведения, такие как «Приваловские миллионы» и «Алёнушкины сказки», читали десятки миллионов людей. Вместе с тем, наследие нашего выдающегося соотечественника недостаточно изучено, а многие его сочинения не переиздавались после революции.
   Монография Т.П. Сидоровой представляет собой одно из лучших исследований жизни и творчества Мамина-Сибиряка. Она содержит биографию писателя, анализ сюжетов и тем его произведе¬ний, литературных образов и национальных типов, особенностей авторского языка и средств выразительности.
   В прилагаемой статье П.В. Тулаева «Дар Ангелины Татьяны Сидоровой» читатель познакомится с историей книги, которая была подготовлена и впервые опубликована в Канаде.
   Большое количество фотодокументов и иллюстраций делает издание, выпущенное к 160-летию со дня рождения выдающегося писателя и 100-летию его ухода в Вечность, интересным для широкого крута читателей.

Венелин Ю. И.
Истоки Руси
и Славянства.

Составитель, автор предисловия и комментариев Тулаев П.В. Ответственный редактор О.А.Платонов. – Москва, Институт русской цивилизации, 2011. – 864 стр.

ПУТЕВОДИТЕЛЬ ПРАВОГО
ДВИЖЕНИЯ В РОССИИ
И ЕВРОПЕ

Первый полноцветный выпуск русского международного журнала «Атеней» издан как сдвоенный выпуск №9 и № 10 (объём 232 страницы). Он обобщает события и интеллектуальные поиски последних лет, представляя собой новейший путеводитель Правого движения в России и Европе. Издание содержит 159 больших и малых статей на русском языке, из них 38 переводов, в том числе: с немецкого, французского, английского, болгарского, украинского, испанского, итальянского, польского, фламанского. В сдвоенном выпуске опубликовано 126 рецензий и аннотаций на книги, журналы, компакт-диски, сайты, включая музыкальные коллекции. В журнале воспроизведено 337 цветных иллюстраций, из них 122 – фотодокумента участников движения, а также 21 репродукция картин современного художника Андрея Клименко.

Родные Боги в творчестве славянских художников. Художественный альбом и энциклопедия. Составление и комментарии: П.В. Тулаев. Словарные статьи: Г.С. Лозко, П.В. Тулаев. - Москва, «Слава!», 2008. - С. 240 с., цветные илл.

Тулаев П. В.
Афина и Атенеи.
Москва: Атеней, 2006.
80 с.

Тулаев П.В. Русский концерт Полетаева. Беседы о музыке и культуре, М. «Слава!», 2008 + DVD с видео-концертом и музыкальной подборкой
из 24 аудиозаписей.

«Атеней» №8. Специальный выпуск с материалами и документами международной конференции БУДУЩЕЕ БЕЛОГО МИРА (176 стр.
с цветным вкладышем).

Франко Франсиско. Масонство. Пер. с испанского. Москва, «Слава!», 2008.

Фай Гийом. За что мы сражаемся. Идеологический словарь. М. «Слава!», 2007,

Павел Тулаев
Спор о «Сокровищах Ретры»
Приложение к журналу «Атеней», Москва, 2007